Beppu Project – rezidenčni umetnik Matej Andraž Vogrinčič, otok Kyushu, Japonska

IMG_9134Od septembra do novembra 2013 je bil Matej Andraž Vogrinčič izbran med 400 prijavljenimi umetniki za rezidenčnega umetnika BEPPU PROJECTa, neprofitne umetniške organizacije iz mesta Beppu na otoku Kyushu na Japonskem. Program umetniških rezidenc ima naziv Kashima, kar je japonski izraz za zdravljenje, uživanje in sprostitev v onsenu.  In tako sproščeni umetniki ustvarjajo za skupnost s ciljem uresničiti svet raznolikih vrednost, kot pravi brošura. In še: ”Z združevanjem in sodelovanjem umetnikov s skupnostjo se ustvarjajo nove možnosti in odnosi. V medsebojnem spoštovanju ustvarjajo podlago, da vsakdo svobodno prakticira kreativnost.” In podobno.

IMG_3063IMG_3042IMG_3047IMG_3109

Kako izgleda rezidenca

Rezidenčno stanovanje je v enem pokritih nakupovalnih koridorjev, ki jim na Japonskem rečejo Shotengai. Galerija in delavnica Platform 2 v upravljanju Beppu Projecta je v pritličju. Ozko stanovanje je raztegnjeno v 3 nadstropja. Sanitarije so skupne z galerijo v pritličju, v prvem nadstropju je kuhinja, z oknom obrnjenim nad galerijo, da obiskovalci vidijo kaj se kuha. V drugem nadstropju podstrešna spalnica, ki malce spominja na skupna ležišča v gorski koči, vendar če si sam ali v dvoje je udobno. Kopalnica? V bližnjem onsenu. Umetnik mora biti navajen golote v skupni umivalnici in namakalnici. Poleg tega se rezident izuri, da ne pozablja stvari doma, kajti veliko je strmih stopnic, sezuvanja in obuvanja.

Organizatorji rezidence nudijo finančno podporo tako, da lahko umetnik lagodno preživi dva in pol meseca in pa logistično in prevajalsko podporo. Kot gost je umetnik deležen tudi zelo dobre predstavitve mesta in lokalne skupnosti, kar pomeni, da umetnika vabijo povsod zraven na zabave, večerje, čajanke izlete in kulturne dogodke. Poskrbljeno je, da se umetnik resnično vživi in poveže z ljudmi. Seveda se mora umetnik že skozi prijavo teoretsko pripraviti in spoznati mesto, da zna ponuditi projekt, ki je selektorjem Beppu Projecta privlačen. Povezal je povojni japonski konceptualizem in umetniška gibanja: Mono Ha, Gutai in Hyper art v interpretacijo z  lokalnimi značilnostmi Beppuja in jih uporabil pri svojih izhodiščih za urbane instalacije. Pri uresničitvi sta prevladali dve izhodišči:

Raziskati in uporabiti lokalne znamenitosti s katerimi se skupnost identificira npr.: povsod tekoča vroča voda, onseni, senti in izdelovanje umetelnih izdelkov iz bambusa.

IMG_9292     to003IMG_9250   842_02_o

Drugo izhodišče so bili tako imenovani Tomassoni – neuporabne strukture in stvari v mestu, ki so obstale. Niso v napoto, zato jih nihče ne odstrani, ljudje celo skrbijo, da ne propadejo, kljub svoji odvečnosti. Beppu se zelo hitro spreminja. Lokali menjajo lastnike in dejavnosti, nekateri celo vsako leto, če kraj ni primeren za posel. Zato je povsem običajno pri menjavah in obnovah, kar ni potrebno odstraniti in ne moti funkcionalnosti nove rabe prostora, enostavno pustiti pri miru. Tako je polno nelogičnih arhitekturnih ostankov, kot so mrtve niše, cevi, dimniki, oddušniki, žlebovi, napušči, mrtve niše in stopnice, ki ne vodijo nikamor. Da nekdo čisti stekla in barva okna, ki so na znotraj zazidane mrtve niše, lahko pomeni samo eno: Investicijo v ohranjanje nefunkcionalnega estetskega elementa.

IMG_9173Navdušenje nad naključno umetnostjo, ki jo je ustvarilo mesto samo je navdihovalo začetnika Hyper-arta Genpeija Asakegawo in njegove privržence. V 70-ih letih dvajsetega stoletja so tovrstne urbane pojave poimenovali s skupnim imenom Thomassoni, po ameriškem baseball igralcu Garyu Thomassonu, ki so ga odkupili v japonski klub Yomimuri Giants za velik denar. Izgledal je dobro, a bil je povsem neuporaben.

Kaj je Tomasson in Hyper-art?

Kopalnico ima!

IMG_9170Organizator je umetniku določil omejen manevrski prostor. Na voljo je imel dve ozki ulici v bližini rezidenčnega stanovanja. V delu mesta, ki so ga po drugi svetovni vojni gradili predvsem korejski in kitajski priseljenci in se tam tudi naselili. Ulici sta polni Tomassonov in 5 metrov nad tlemi gospoduje obupno električno omrežje, zaščitna znamka zgoščenih montažnih japonskih naselij, kjer mreža električnih vodov in futuristični transformatorji sekajo vsak pogled v nebo. Vsak dodaten element v ulicah bi ohromil prehodnost, ogrozil statiko napeljav in osnovno požarno varnost. Umetniška intervencija na prostem v ulicah je bila zato v izvedbenem smislu zelo zakomplicirana, saj bi bilo potrebno kar nekaj dovoljenj sosedov in mestne uprave. Zato se je Vogrinčič odločil, da bo raziskal notranjost zapuščenih prostorov z izhodi na ulico.

 IMG_9171Vsaka stanovanjska skupnost ima v Beppuju svoj onsen. Za majhen denar se vsi, mladi in stari raje okopajo v lokalnih onsenih namesto doma. Zato je mnogo stanovanj brez lastne kopalnice. 40 let nazaj se je večina Japoncev  umivala v sentih in onsenih zato jih še vedno obstaja Na Japonskem okoli 6000. V ulicah, ki jih je imel na razpolago Matej sta bila dva onsena, eden že zapuščen. Pri pogajanju z lastnikom za najem je bil edini pogoj, da v prostor umetnik ne nosi alkohola. Cena najema je bil en obisk onsena, torej drobiž, 0,7 € na dan.

IMG_3052Onsen katerega se je lotil umetnik je bil majhen, vsega skupaj okoli 20 kvadratnih metrov z razpadajočimi bazenčki in odpadlimi ploščicami in predelno steno, ki loči moški in ženski del. Kjer teče voda morajo biti tudi pipe, več pip za več IMG_9208IMG_9159obiskovalcev. Zdaj zaprte že več let, morda desetletje, samo še štrlijo iz stene. Tomassoni zunaj na ulici in v onsenu. Matej se je spraševal, kaj se zgodi, če Tomasson ponovno dobi uporabnost? Če iz pip priteče nekaj drugega kot voda, recimo vrv, ali je Tomasson kot namerno umetniško delo še Tomasson?

IMG_9443Izbral je vrv svetleče oranžne barve in  pravšnje debeline, da se dalo z njo primerno vijugati. Obiskovalci so povezovali barvo z vročo vodo, vendar je Vogrinčiča zanimala predvsem animatičnost svetleče gibke vrvi, kot v mangi – japonskem stripu, kjer pogosto zasledimo, da se avtorji posebno posvetijo oblikovanju in uporabi vrvi za vse mogoče namene. Seveda se je vrv barvno ujemala tudi z turkiznim zidom in ploščicami v onsenu. V liniji je speljal vrv po celem prostoru in dal banji in talnim površinam  izgled tatamija, tradicionalne japonske talne blazine iz riževe slame. Tako tatamiji kot tudi onseni so zelo značilni za japonski socialni prostor. Domačnost vedno strukturirajo pravila, ki določajo obnašanje in odnose in hierarhijo ljudi v prostoru.

Položena je vrv dajala videz kot, da je iz enega samega neprekinjenega klopčiča, čeprav priteka iz več izvorov. Vila se je urejeno skozi prostor v prvi plasti, druga plast pa se razpustila v neurejen ostanek vrvi, ki se je začel ali končal, odvisno kako gledate instalacijo, v petih pipah ob steni. Vtis dela na obiskovalce je bil v onsenu zaradi ambienta in taktilnosti dosti boljši kot to lahko prikažejo fotografije, saj je majhen prostor bilo glede na dimenzije in razpoložljivo tehniko nemogoče fotografirati iz dobrega zornega kota.

Thomasson in progress

Ko je bilo delo v mesecu in pol končano in s tem Matejevih obveznosti, si ni vzel oddiha.  Namesto, da bi počival in se zdravil kot velevajo pravila se je z bolečim hrbtom in koleni zagledal že v drugi Tomasson. Stopničasto speljan žleb, ki ni več odvajal vode s strehe, speljan v trikrat prelomljeni diagonali po sivi valoviti  že malce porjaveli pločevinasti oblogi na zidu. Bolj ko gledaš, bolj ti je všeč.

IMG_2845   IMG_2850

Seveda zunaj območja določenega za umetniške intervencije. Stena občudovanja pripada stari hiši, kjer so nekoč prebivale gejše. Neuporaben žleb je želel zamenjati še z manj uporabnim žlebom spletenim iz bambusa. Zakaj iz bambusa? Prvovrstni umetelni izdelki iz bambusa in pletilski mojstri iz Beppuja so znani po vsej Japonski. Beppu celo premore fakulteto in muzej, kjer se študenti spoznavajo z tradicijo in mojstrstvom omenjenega rokodelstva.

IMG_9444yt002

Matej se je odločil, da bo združil to tradicijo in spletel sedem metrov dolg trikrat lomljen žleb. Kar od začetka ni mogel predvideti je bilo, koliko znanja in časa zahteva tovrstno opravilo. Prosil je mojstre, da ga naučijo plesti osnovni vzorec imenovan Mutsume – najlažje bi ga opisali z Davidovo zvezdo. Spletel je en meter v enem tednu. Potem so mu na pomoč priskočili vsi študenti in mojstri in izdelali sedem metrov dolg žleb premera 6 cm. Mnogo kolektivnega truda in časa je bilo vloženo, zato si je umetnik zelo želel realizirati zamisel.

20131006_103214    IMG_0789

Fotografija Vogrinčiča v uku pri Bamboo senseeju izposojena z bloga Beppu Projecta: http://www.beppuproject.com/blog/staffblog/2013/11/1160.html

IMG_9179    IMG_9180

Istočasno so potekala trda pogajanja s sosedom, ki je imel dovoz do svoje hiše ob steni, ki je bila predmet občudovanja in intervencije. Tretjino stene si je že uzurpiral in pred vhodom svoje hiše zamenjal zidno oblogo s plastično, ki spominja na les. Beppu project je pred leti v njegovi soseščini prevzel v upravljanje nekaj starih, redkih ohranjenih družinskih hiš in v njih uredil trgovino s spominki in unikatnimi izdelki. V isti liniji hiš so uredili rezidenco za umetnike, drugi prostor za več rezidentov, ki pa je bolj klasičen Japonski. Nizki leseni, stropi drsna vrata, papir, les, tatamiji, mokre sanje vsakega turista. S panelno slikarijo je te prostore požegnal tudi Michael Lin, kar je spremenilo status nepremičnin. Neprijetni sosed, ki je med drugim tudi občinski uradnik je že prej odkupil nekaj starih poslopij in jih spremenil v parkirišča, kar pomeni, da slovenski umetnik, ki mu kar naenkrat hodi v zelje, kljub iskrenemu trudu organizatorjev v tem oziru ni imel nobenih možnosti za realizacijo.
IMG_3167    IMG_9175

Stena z žlebom je ob močni birokratski rezistenci in samocenzuri bila določena, da ostane Tomasson v vsej svoji stojnosti. Bambusov žleb je dobil status ”work in progress” in kot tak tudi razstavljen v klasični beli kocki galerije Platform 2. Umetnik je pod nadzorom in ultimatom moral zamolčati smisel izdelka, ki je bil kolektivni trud. Fotografije pločevinaste stene in namen dela je bilo prepovedano predstaviti v katalogu.

Umetnik se predstavi

Ni se burilo velikega duha in ni prišlo do nepotrebnega kazanja s prstom. In vendar je prvo vprašanje publike na javni predstavitvi bilo čemu je namenjena bambusova cev, da je take oblike? Ne samo, da se je Matej Andraž Vogrinčič odrezal pri predstavitvi in poznavanju japonske umetnosti in tradicije, v ključnem trenutku se je naučil ugrizniti v jezik. Še vedno ne vem točno kaj je odgovoril, vendar so vsi vedeli kam pes taco moli.

IMG_3132    IMG_3148   IMG_3118

Marianne Bevand, koordinatorica, mediatorka in kustosinja, v sredini sedi prevajalka in razmišljujoči Matej Andraž Vogrinčič, ki so mu dolge noge in črtaste nogavice štrlele pred občudujoče občinstvo, pred vstopom v Platform 1 se je namreč potrebno sezuti. Prostorov Beppu Projecta z imenom Platform je sedem, da ne bo zmede.

Celoten pogovor je bil zastavljen kot soočenje med organizatorji Beppu Projecta in umetnikom na eni strani ter Takashijem Serizawo teoretikom, predsednikom in direktorjem več umetniških in muzejskih inštitucij za sodobno umetnost na Japonskem, ki deluje v okviru Beppu projecta kot njihova eminenca, steber obrambe in častni gost v eni osebi.
IMG_3145IMG_3126

Ob okrnjeni realizaciji je umetniku zastavljen projekt z bambusovim žlebom sicer obvisel v zraku. Iskanje dovoljenj, birokratski zapleti, sosedovo nasprotovanje, v mesecu dni so 3 – krat vsekali mimo, tudi neke vrste Tomasson in progress. Žleb varno spravljen čaka. Vseeno je bil Matej skozi realizacijo svojih projektov deležen izjemnega gostoljubja in pomoči domačinov in gostiteljev. In prav tako tudi vsi mi, ki smo prišli podpreti njegovo predstavitev. Pozornost in koncentracija organizatorja in skupnosti na umetnika je velika. Čeprav je moto sproščenost je prisotno konstantno zanimanje in pričakovanje in tako ustvarjalec miga tudi, ko bi lahko počival.

Matej Andraž Vogrinčič ima bogate delovne izkušnje v vseh mogočih delovnih pogojih na najrazličnejših koncih sveta. Na Japonskem se je v dveh mesecih in pol moral privaditi potrpežljivega diplomatskega vedenja, s ciljem harmoničnega delovanja vseh vpletenih in zainteresiranih skupnosti, organizatorjev, meščanov in ljubiteljev umetnosti. Vse mehko in lepo speljano brez skrajnih občutij in manifestacij.
Trdo delo Mateja Andraža Vogrinčiča ni bilo spregledano, tudi v zameno za njegovo diplomatsko vzdržnost. Postregli so mu z dobrimi poslovnimi kontakti in sestanki za morebitne bodoče razstave na Japonskem in obljubili, da ga povabijo v letu 2015 na Beppu Contemporary Art Festival. Bilo bi presenečenje, če ne bi držali besede. Kakšni bodo videti umetniški Tomassoni potem, ko bodo odležali dve leti? Pretečeni čas morda kaj novega prinese.

Blog Beppu Projecta o rezidenci Mateja Andraža Vogrinčiča:
http://www.beppuproject.com/blog/staffblog/2013/11/1160.html

IMG_3133IMG_3136IMG_3134IMG_3149

Abe Junko – vedno nasmejana duša Beppuja, Saeko Oyama – kustosinja Beppu Projecta, Eugene lokalni vodič in obiskovalka v yukati.

Linki:

Hyper Art in Genpei Asakegawa:
http://laurenbarakat91.wordpress.com/2011/06/02/lecture-6-adam-jasper-hyper-art-thomasson/

Mono-Ha:
http://www.tokyoartbeat.com/tablog/entries.en/2007/09/an-introduction-to-mono-ha.html

Gutai:
http://en.wikipedia.org/wiki/Gutai_group
Retrospektiva v Guggenheim New York:
http://www.guggenheim.org/new-york/exhibitions/past/exhibit/4495

Advertisements
This entry was posted in Kultura in umetnost. Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s