William Kentridge, The Refusal of Time, lecture Kyoto Ponto-chō Kaburenjō Theater

parasophiapreludewkflyer1Mednarodni festival sodobne kulture v Kyotu s skupnim imenom  Parasophia, ki bo svoj vrhunec dosegla julija 2015 v se je začel z razstavo The Refusal of Time južnoafriškega umetnika in dramaturga Williama Kentridgea. Leta 2012 sem postavitev že videl na Dokumenti v Kasslu. Ob vseh drugih dogodkih na tem umetnostnem besnilu na kronometer, kljub zelo dobri postavitvi zaradi gneče ni bilo prave koncentracije. V železniškem hangarju v Kasslu je bila množica ljudi v napoto en drugemu in projekcije so bile daleč narazen.Zato se mi je avditorij bivše osnovne šole Rissei v Kyotu zdel bolj posrečen ob manjši in bolj kompaktni postavitvi. Razporejena sedišča po prostoru so bila bolj na redko, tako da je imel gledalec v polmraku občutek, da je sam v prostoru in z ene točke je lahko spremljal celotno video sceno.

The Refusal of  Time v Kyotu:

V soboto  22.2. 2014  je v gledališču Kaburenjo v Ponto Cho, kjer v rednem programu nastopajo gejše v tradicionalnih japonskih gledaliških igrah je ob simultanem prevajanju v živo Kentridge z obilo teatralnosti posredoval občinstvu  nastajanje umetniško raziskovalnega projekta The Refusal of Time. Končni izvedbi sta bili ambientalna video instalacija in gledališka predstava. Prikazal je tudi druge nikoli prej pokazane variante dela, tako da je obiskovalec predavanja dobil vpogled v širino nastajanja projekta in umetnikove dileme. Zelo navdihujoče predavanje o človeški radovednosti in umetniškem ustvarjanju.

DSC03530

Celoten naslov predavanja je bil William Kentridge, Escaping One’s Fate: Commenting on The Refusal of Time”. Začel je z zgodbo iz svojega otroštva in sicer kako mu je oče pripovedoval med dolgimi potovanji z vlakom zgodbe iz grške mitologije. Povzel zgodbo o Perzeju, kako je junak po ponesreči ubil svojega deda kralja Akrizija. Zaradi prerokbe v Apolonovem svetišču v Delfih, je kralj Arkizij poiskušal poskrbeti na vse mogoče načine, da bi ušel prerokovani smrti. Hči Danajo in komaj rojenega vnuka Perzeja je kralj zaprl v zaboj in vrgel v morje. Seveda sta bila rešena, kajti Perzej je bil le Zevsov sin, ki je k njegovi mami prišel v obliki zlatega dežja. Otrok je odrasel v junaka. Kralj je v strahu pred prerokbo zbežal z dvora, se preoblekel v siromaka in odšel v oddaljen kraj.  Tu se je istočasno Perzej odločil sodelovati na športnih igrah in ponesreči zadel z diskom med občinstvom prav svojega deda in ga ubil. Frustracija kako to, da je bil Perzejev ded ravno takrat prav na tistem mestu in da so usodna naključja poskrbela, da se ni mogel izmakniti je bilo v otroštvu malemu Williamu Kentridgeu nepojasnljivo.

DSC03532Spomin starajočega se moža na otroško naivnost v razumevanju prispodob minljivosti je bil en od sprožilcev za raziskavo o Času. Da bi ga bolje razumel znanstveno, matematično in logično je v projekt povabil Petra Galisona, ameriškega zgodovinarja znanosti, ki je skozi serijo javnih pogovorov predaval o zgodovini nadzora svetovnega časa, o Newtonovem in Einsteinovem času, o relativnosti in črnih luknjah, zajčjih luknjah, super strunah itd. Kentridge je priznal, da še vedno težko razume vso kompleksnost časa kljub razlagam. Zato je v  javno raziskavo vpletel ustvarjalce z različnih področij, da so na skupnih delavnicah razmišljali o času in kako z umetniškimi sredstvi predstaviti dileme minevanja. Nastalo je veliko raznolikega materiala, ki ga je bilo potrebno izčistiti in obdelati v umetnino. Ena velikih zadreg je bila kako teorijo o času spraviti v studio in umetniško delo.  Kako spremeniti čas v ples in ples v kolaž in to v plesno animacijo. Na videih in prisotni mehanični časovni ”preši” neusmiljen motoričen ritem mehanskega časa diktira tempo glavnim likom videa: razmišljujočemu Williamu Kentrigeu in čudoviti južnoafriški plesalki Dadi Masilo, ki se gibljeta naprej in nazaj. Vsebina videa je igra časovnega poganjanja, zaviranja in vrtenja nazaj.

Vsebinsko je šlo na umetnikovi osebni ravni za upor; ne toliko upor proti minljivosti in smrti. Ali upanju, da bi ji ušel. To je poizkus bega pred pritiskom časa. V kolonialnem smislu je bil upor proti Evropskemu smislu reda, ki je bil vsiljen s časovnimi conami. Ne dobesedno, vendar je upor proti času metaforično postal tudi upor proti drugim oblikam kontrole.

KOŠČKI PREDAVANJA O ČASU IN UMETNOSTI

Včasih si v beležnico delam zapiske, ki so le koščki doživetega, vendar iz njih mnogokrat bolj kot posredovano znanje, občutim širino predstavljenega. Kar je ostalo s predavanja je nekaj posnetkov in nekaj vsebinskih alinej: zavrnitev ure, kvalitativni čas proti kvantitativnem času, gostota časa, reka absolutnega časa, čas kot razdalja, čas kot geografija, človek kot ura, ki diha, zadrževanje sape v tekmovanju s časom, itd.

Wiliam Kentridge je umetniško ustvarjanje pojasnil kot entropijo. Tudi gibanje naprej in nazaj v filmu je pojasnil kot entropijo. Uporabil je prispodobo razbijanja in sestavljanja vaze. Vazo vržeš ob tla, da se razbije na kosce. Pobereš kosce in jih zopet vržeš v zrak. Zelo malo je verjetnosti je, da se bodo kosci zopet sestavili v to isto vazo. Fragmenti sicer ne sestavijo vaze, vendar imajo bistvo vaze v sebi. In z njimi lahko poskusimo zopet zlepiti vazo, če ima to smisel. Lahko pa črepinje uporabimo za nekaj povsem drugega. Z umetniškim ustvarjanjem je podobno. Umetnik vsak dan iz fragmentov življenja sestavlja smisel.
Primer je tudi pesem, ki jo razrežemo na kosce in jo potem zlepimo povsem drugače in z istimi besedami naredimo drugo pesem ali morda kolaž nečesa povsem drugega.

– Pnevmatični čas:  Konec 19. stoletja sta si na Dunaju znanstvenika Popp in Resch izmislila uro, ki jo poganja pritisk in s pulziranjem matična centralna ura natančno uravnava tudi druge ure. Neke vrste časovni internet na pritisk.V Habsburški monarhiji niso bili zelo navdušeni nad idejo, zato sta jo prodala v Pariz in London. Tam so privatna gospodinjstva so lahko najela pnevmatične ure in plačevala pnevmatičen čas. Pneumatic Clocks, Extended Use Of Them In Paris And Their Introduction in England, The NY Times, 1881.

Eno od izhodišč je bilo tudi neznosna pričevalnost predmetov,  ”Object and it’s unberable witness”. V njegovem delu se pojavlja vrsta pomenljivih predmetov, ki spremljajo minljivost, vendar minevajo drugače. Kafetiera je za mene osebno ena najbolj pomenljivih. Je del rituala kvalitativnega časa za zaviranje mehaničnosti kvantitativnega časa.

Za proces nastajanja umetnine še posebej pri tako široki temi in podjetju je iskreno povedal slednje: ”Umetnik morda ni vedno prepričan kaj bo delo v končni fazi izražalo, vendar to ni isto kot reči, da umetnina nima kaj za povedati.”

Delil je svoje poglede na umetnost: ”Umetnino lahko vidimo kot zaključeno ali nezaključeno. Za primer zaključene je navedel fotografijo. Ovekovečenje trenutka, ne moreš se vrniti na ujeti trenutek. V tem smislu lahko fotograf zaključi in zaokroži umetniški čin. Umetnost pa lahko vidimo tudi kot niz povezujočih se umetniških izjav. Če vzamemo mizo kot dejstvo  je lahko samo miza v vsej svoji ”miznosti”. Lahko jo pa gledamo v sosledju – drevo, deska, miza, drva, pepel. Podobno je v umetniških raziskavah. Iz izkušnje ene umetniške izjave vedno nekaj vzameš s seboj v naslednjo.”

Skozi predavanje sem jaz osebno prepoznaval podobnosti, ki si jih skušam razložiti tudi skozi moje delovanje v Društvu za domače raziskave. Radovednost, včasih povsem naivna sproži raziskave, ki vodijo pogosto v sodelovanje s strokovnjaki in brskanje po knjižnicah, depojih in muzejih. Ko se lotimo raziskave vpletamo v njo zainteresirano javnost in ustvarjalne posameznike. V zasnovi projektov in poteku včasih ne vemo kako točno bo raziskava odmevala v končnem izdelku, kar pa ne pomeni, da ne bo imela kaj za povedati. Raziskave se nizajo in vsaka sproži nekaj za naslednji projekt. Iz fragmentov življenja in preteklosti sestavljamo skozi umetnost in raziskovanje smisel. Veliko se ukvarjamo neznosno pričevalnostjo predmetov in jezika. Iz zbiranja frazemov v Razvezani jezik in razstave Dobesedno brez besed leta 2010 je nastal tudi Čas je denar,  ki smo se ga skozi umetniški projekt lotili v Društvu za domače raziskave. Razstave in predavanja Williama Kentridgea o zavračanju časa torej nisem smel zamuditi. V naslovu zavrača čas in prizna usodnost minljivosti in naivnost upora ter razvija skozi znanost in umetnost polemiko o sodobnem suženjstvu mehaničnosti časa.
Morda še čakam, da me minljivost udari s svojo usodnostjo, zato mi trmasta zavrnitev časa ”Zavračam” zveni bolj kot predaja. Prodaja in poraba časa  je zamaskirana v razne oblike pogodb, naročniških razmerij, uslug in zabave, zato se plačnik, ki v bistvu plačuje čas  redko počuti opeharjenega. Morda bi se lahko občasno le zamislili do kam seže svoboda razpolage z lastnim časom .

Jani Pirnat

PS. Spodnjo risbo je naslikal moj petletni sin Niko med tem, ko se je dolgočasil na predavanju. Vsakemu torej svoj čas.

IMAG1345

Advertisements
This entry was posted in Kultura in umetnost. Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s