Shozoizm in Dokaz miru

DSC02116Shozo Shimamoto, Heiwa no Akashi, Dokaz miru, Nishinomiya marina, Hyogo prefektura, zgrajeno leta 2000.

To so tista jutra, ko se je treba na hitro zrihtat in nisi čisto prepričan ali se ti ljubi, samo imaš občutek, da boš vseeno nekaj zamudil. Ampak, če ne veš, ne boli, si misliš in bi raje zabluzil cel dan. Čakaš do zadnjega možnega trenutka, da se odločiš in se potem težko, malce slabe volje in pomečkan le odpraviš. Prav tako je bilo 25. januarja ob 9h zjutraj letos.

Medtem sem moral prepričati še otroka, ki se mu tudi ni dalo, da mora gre z mano, ker bo fajn. Čeprav nisem bil povsem prepričan ali bo res tako. Edina informacija, ki sem jo imel, je bila, da bomo razbijali flaše z barvo. Mislil sem si, verjetno bo to nekaj podobnega, kar smo že počeli z  Ali Bramwell v Celju na dogodku Repeat as Required leta 2011, ko smo v podhodu zabili kakšnih 30 steklenic z barvo ob steno, ne vedoč takrat natanko od kod to razbijanje flaš izvira. Mislil sem si občutke poznam, ne mora biti prav drugače.

No otroka sem prepričal in zamižal na eno oko pred dejstvi, da:
1. meče steklenice z barvo,
2. skače po razbitem steklu,
3. se verjetno ob tem ureže,
4. si umaže, morda celo uniči obleko.

Seveda sva nevljudno zaradi moje neodločnosti malce zamudila in Toshiharu Wataru, ki me je povabil, naju je že čakal na nam najbližji postaji Ishibashi. Na železniških in avtobusnih postajah od nas do marine za jahte v Nishinomiyi, ki je nekje na pol poti iz centra Osake do centra Kobeja, smo se udeleženci akcije nabirali skupaj. Izstopili smo pred pristaniščem, v urejeni prazni soseski, kjer razen naše skupinice ni bilo žive duše. V zgoščeni jatici smo se pomikali proti marini. Tam je že bilo morda 5 ljudi.  Zraven je bila tudi punčka Nikotovih let in mi je malce odleglo, ker nisem bil edini, ki otroke izpostavlja frčečemu barvanemu steklu in tvega morebitne ureznine. Težko bi v bolnici razložil zakaj se je otrok urezal. Verjetno bi imel v nekaterih državah težave s socialno službo zaradi starševske neodgovornosti.

Sredi pristanišča so stopnice in v dostopu do pristanišča je narejen kakšnih 10×10 metrov velik raven prostor ograjen z betonom in ograjo. V njem pa 6×6 m velika kvadratna betonska plošča visoka kašnih 15 cm. Okoli je črno beli prod. Vse skupaj je posuto z raznobarvnimi črepinjami in obrizgano z barvo.
Znašli smo se torej na samem izvoru umetniških akcij razbijanja flaš in brizganja barv – Shozoizma. Po japonskem umetniku Shozu Shimamotu, ki je bil leta 1954 na pobudo umetnika Yiro Yoshihare  eden od soustanoviteljev japonske umetniške skupine konkretne umetnosti – Gutai skupaj z Akiro Kanayama, Saburo Murakamijem in Kazuom Shirago.

3045793528_4dd3591356Shozo Shimamoto v Pallazo Ducale Genova leta 2008. Fotografija: Daniel Joy

 

picture-61

 

 

 

Shozo Shimamoto: Druga Gutai razstava, Ohara Hall Tokyo, leta 1956.
Foto arhiv: Gutai Art Association, Ashiya City Museum of Art and History

 

ShozoShimamototext Manifest slikarstva Shoza Shimamota

Moje bližnje srečanje s Shozom leta 2010 v Bologni

V italiji je Shozo Shimamoto izredno priljubljen morda celo bolj kot na Japonskem, kjer je v okviru fundacije Guiseppe Mora iz Napolija ustanovljeno društvo Associazione Shozo Shimamoto leta 2007. Od takrat so se performansi in razstave v Italiji kar vrstili na vseh večjih umetniških dogodkih vse do lanskega leta, zdaj pa mrgoli retrospektiv.
Zato morda ni niti tako nenavadno, da sem Shoza Shimamota leta 2010 srečal v času Arte Fiera v Bologni v cerkvi Santo Stefano. In sicer dan ali dva po njegovi akciji, ko je viseč z kabla na žerjavu s plastičnimi lončki zlival barvo po trgu pod sabo, ki je pred cerkvijo. Sredi romanske cerkve Santo Stefano je na stol in podstavek postavil kip sedečega Bude politega z barvami. Nisem gojil vnaprejšnjega  spoštovanja do gospoda, saj nisem poznal ne njega, ne njegovega dela. No prevzela me je romanska cerkev in sem si jo šel ogledat. Poleg mene sta stala v prazni cerkvi manjši plešast star gospod predvideval sem, da je nekje iz Azije in poleg njega mlajši moški, sodeč po stasu in glasu iz Italije. Malo smo se nasmihali en drugemu pred kipom in kontakt je bil neizbežen. Mlajši je namignil v Italjanščini, da je to avtor kipa in akcije pred cerkvijo, slavni japonski umetnik iz skupine Gutai, Shozo Shimamoto. My pleasure, sem dal roko, mal smo se še v tišini namuzano nasmihali in to je bilo to. Ob izhodu sem vzel prospekte jih malo pregledal in s tem sem opravil, ne ravno prevzet. In glej ga zlomka do sedaj, eno leto po njegovi smrti.

Pred dogodkom v Nishinomiyi sem bil v Kobeju v Galeriji 2, ki je to leto 2014 postala Galerija 3 in je ustanovljena kot društvena galerija skupine Art Unidentified. Že takrat sem dojel, da je to isti gospod iz Bologne. In to so tisti umetniki, ki sem jim hotel dopovedati, da mam Big Issue s tem, da se oni špilajo reveže medtem, ko jim dejansko ležijo pred vrati ta pravi. Zato so me sicer malce nezaupljivo, a vseeno povabili zraven na umetniško akcijo ob prvi obletnici Shozove smrti.

Dokaz miru

Kot mi je prijazno razložil Dr. Susumu Sugijama profesor iz Ritsumeikan univerze iz Kyota, smo stali pred Dokazom miru (Heiwa no Akashi ali Proof of Peace). Spomenik je po zamisli, in v čast someščanu Shozu Shimamotu postavilo mesto Nishinomija leta 2000. Otvoritev je potekala tako, da so Shoza s steklenicami napolnjenimi z barvo dvignili z žerjavom 10 metrov nad betonsko ploščad in umetnik je lučal steklenice na sredo ploščadi, kjer so se raztreščile v črepinje in barvne odtise. Vsako leto je s svojimi prijatelji, študenti, sledilci opravljal ta ritual, trinajst let. Lansko leto 25. januarja je umrl zaradi odpovedi srca. Zato so si izbrali 25.1. tudi za obeleževanje spomina na Shoza. V znak miru na Japonskem naj bi se Dokaz miru vsakoletno večal z razbijanjem steklenic in sicer celih 100 let. Če bodo ljudje na ta dan v spomin na Shoza Shimamota v velikem številu dosledno 100 let razbijali in delali abstraktno stekleno gmoto se po preteku tega obdobja verjetno ne bo nehalo. Trenutno je na najvišjem delu recimo 10 cm stekla. Predstavljajte si kup barvne glažovine čez eno stoletje. Vsekakor si je umetnik odlično zamislil koncept vsakoletnega romanja s soudeležbo v ritualu ohranjanja miru in spomina na sebe.

Dogodek

Zbralo se nas je okoli 40. Iz avtomobilov smo znesli kartone z barvami in steklenice. Najprej je stekla čistilna akcija okoli betonske plošče. Steklo, ki je ležalo na produ so ljudje zmetali na ploščo. Potem so se nekateri zaščitili s polivinilom zaradi špricanja in pretakanja barve v steklenice. Steklenice smo napolnili do ene tretjine in jih začepili z papirjem, tako da so nekatere izgledale kot molotovke. Zložili smo jih v vrsto po robu betonske plošče oz. po robu podstavka za barvne razbitine stekla. Potem smo jih zložili ob rob ograje, kjer si je vsakdo ogledal in izbral, katero steklenico in barvo bo treščil ob beton. Staro in mlado brez starostnih omejitev, nobenemu ni bila kratena ”človekova pravica” do razbijanja. Jaz sem še malo težil Nikotu naj pazi, potem pa sem ugotovil, da nihče ne gnjavi preveč otrok, samo malce kontrolirajo. Imeli smo kakšne tri ”štih” probe, da se ugotovi ali je beton zadovoljivo trden in lučaj dovolj močan. Potem je vsak pograbil svojo steklenico, se postavil na varno razdaljo od tarče in čakal na začetek. Uradno je prvo steklenico zalučal najstarejši prisotni. In je začelo frčati od vsepovsod. Pravi zvočni steklo razbijaški orkester.

Nekaj o tehniki razbijanja

Steklenica se ne razbije tako zlahka, odvisno je od debeline stekla in kota trčenja steklenice z betonom. Yuhei Takada, ki je Shoza Shimamota spremljal po svetu pri njegovih performansih je imel veliko prakse. Če si sledil njegovemu stilu ti ni bilo potrebno pobirati nesrečno odvrženih steklenic, ki se niso razbile. Steklenico primeš za vrat. Seveda mora biti dobro zaprta, če ne si lahko barvo zliješ za rokav ali pa se med letom steklenice poškropiš. Močno jo je treba zalučati iz najvišje točke čim bolj strmo ob tla. Priporočljivo jo je zabrisati dva metra od sebe, da črepinje in barva ne špricnejo direktno v noge. In ko razbiješ eno flašo, bi še drugo in tretjo in tako naprej, vsakič drugo barvo. Če si lahko privoščiš luksuz, lahko z več poizkusi tudi eksperimentiraš v kotu meta, vrsti steklenice, barvi, mestu, kjer se steklenica razbije, itd. Vendar si moraš sam pripraviti municijo. Zanimivo je kako glalgolu razbijati bolj pristoji izraz flaša kot pravilno knjižno steklenica. Malo bolj punkovsko se sliši razbijati flaše. Na betonu so postavljeni tudi veliki betonski zidaki, ki so kasnejši dodatek, ki jih je prinesla praksa. Če se steklenica odbije od tal na drsečem steklu, potem se lahko razbije tudi ob robovih pokonci stoječih zidakov. Če se steklenica zaluča proti enemu od zidakov je manj možnosti, da se odbije od tal, odfrči na drugo stran platforme in zadene nepazljivega pobiralca steklenice v noge ali glavo. Zato je priporočljiva tudi varnostna oprema: očala, stare čevlje, stare dolge hlače, halja, polivinil in rokavice. Nihče ni bil v popolni opremi in nihče se ni urezal ali poškodoval. Tokrat.

DSC02122wataru

Nekateri na dogodek prinesejo tudi razne predmete tako kot so to počeli umetniki Gutai, da vidijo kakšni so rezultati po barvnem žegnu. Toshiharu Wataru, matematik, umetnik in plesalec, ki me je povabil na dogodek, je s seboj prinesel po svoji praksi iz papirja iz revij izdelano papirno pogačo z kolažem.

 

gospaDSC02120

 

 

Umetnica, žal sem pozabil njeno ime pa je imela  zamisel s prozornim dežnikom, ki ga je razprla na betonski ploščadi.

Razbijali smo, skupaj okoli 100 steklenic kakšno debelo uro in potem smo dobre volje pospravili kar ni bilo razbitega in znosili stvari v avtomobile in smeti. Brez vnaprejšnjega dogovora, kako, kam in s kom, smo vsak posebej odšli na kosilo, ampak končali smo v isti gostilno, kamor smo se nakapljali vsi v pol ure in ko si vstopil je bilo kot, da imamo veliko družinsko srečanje s pozdravljanjem in organiziranjem prostora.

Nekaj rezultatov akcije:

DSC02148

DSC02132

 


DSC02123

 




Rezultat Heiwa no Akashi 2014. Za ogled od blizu kliknite na sliko.

 

Včasih ima človek res krompir, predvsem takrat, ko se ga ni nadejal.

Popoldan smo bili vsi, ki smo Shoza Shimamota srečali še za časa življenja, pri meni in Nikotu so malce zamižali glede najine čustvene in društvene vpletenosti povabljeni v njegov atelje, arhiv, galerijo v Nishinomiyi, najbližje je JR Koshienguchi postaja.

Na Japonskem je navada, morda še bolj povdarjena v primeru Shoza Shimamota, da se ljudje, ki so pokojnika poznali za časa življenja, zberejo na njegovem domu. Takoj po smrti najprej njegova ožja družina, potem pa še ostali in od stvari, ki so bile pokojnikove odnesejo po en kos za spomin.

DSC05067shozo arhiv

Po njegovi smrti njegov studio upravljajo člani skupine AU – Art Unidentified, kjer imajo tudi društvene razstave in razne dogodke. In organizirali so tudi to, pri nas bi morda rekli umetniško sedmino. V Shozovi pisarni, ki je bila hkrati tudi njegova spalnica v zadnjih dneh, so bile razporejene njegove stvari. Ko sva vstopila z Nikotom v prostor ni manjkalo začudenja, vendar sva bila takoj dobrodošla. Prisotni so si ogledali razstavljeno. Obleke, klobuki, umetnost, pripomočki za osebno nego, katalogi, pohodne palice, torbe, fotografije, …. Po ogledu je sledilo žrebanje. Vsakdo je napisal na papir svoje ime in ga vrgel v vrečo. Nečakinja Shoza Shimamota je žrebala. Vsaka oseba, ki so jo izvlekli je bila na vrsti, da je šla sama v sobo v sobo in v miru izbrala nekaj zase.

ashozoKako sem izbral jaz? Sjaz klobukhozo je v performanse vključeval tudi druge umetnike, prosil jih je, da so slikali po njegovem plešastem zatilju. Umetnikovo zatilje kot platno. Na lastne oči njihovih stvaritev sam neposredno nikoli ni videl. Vedno na fotografiji ali v ogledalu, hkrati pa je občinstvo prosil, da mu opišejo kaj ima naslikano na glavi obrnjen stran od njih. Zato sem si zaželel imeti nekaj, kar je imel na tej v bistvu ”ravni površini pokriti z barvo, ki je razporejena na določen način” (Maurice Denis – definicija slike). Videl sem celo vrsto klobukov, vendar je bila konkurenca interesentov za ”interesante” kar močna, torej odvisna od žreba. Priložnost sem dobil že kot tretji in dobil, kar sem si želel.

nikoTudi Niko si je izbral. Petletnik se je potrudill in sam napisal svoje ime na listek, potem pa potrpežljivo in budno nadziral žrebanje, da ga ne bi izpustili. Izžreban je bil med zadnjimi. Šel je v sobo in prišel ven po pol minute. Prinesel je Shozov ročni masažni aparat za vrat. In požel mnogo odobravanja. Ni vseeno kaj prineseš iz sobe. Vsi vidijo in komentirajo izbor. In po tem kaj vzameš v takšnih okoliščinah je lahko soditi, kakšne sorte človek kdo je. Eni vzamejo materialno najbolj vredno stvar, drugi simbolno, tretji povsem osebno, četrti kar pride pod roke. 1688142_1396859747237062_141624948_nEna vidnejših trofej je bila Shimamotova bolniščna račka iz njegovih poslednjih dni, ko je obležal v postelji. V svojem stilu si jo je prisvojil umetnik, ki med drugim slika serije posranih gat in skulpture iz umetnega dreka – Chimchim Fujiwara.

Da bi razumeli kaj so počeli Gutai umetniki, moramo njihovo umetnost enostavno izkusiti. Njihove akcije se mi zdijo, če rečem povsem poenostavljeno, kot recepti za kuhanje. Skuhati moraš sam. Če bo dobro je odvisno od izkušenj, sestavin, okoliščin in sreče. Gledati kako nekdo vrže steklenico ob tla in potem ocenjevat vzorce itd. je zgolj opazovanje. Ne mislim, da mora človek prav vse izkusiti, vendar samo vizualno je senzacijo v tem primeru težko doživeti. Torej če pogledamo kaj dobimo na steno bi bil morda, akcionizem, abstraktni expresionizem, vplivi Jackson Pollock,… Slika ali predmet je v tem primeru bolj dokument umetniškega akta, ki ga seveda lahko občuduješ. Vendar izbrati in pripraviti barvo, jo prelivati v  steklenico, jo zamašiti in zalučati ob tla ali steno je nekaj povsem drugega.  Ko zabrišeš steklenico z barvo ob tla, se sprosti energija in zatem pride vznemirljiva sproščenost. Vsakdo, ki sodeluje v akciji ve kakšen je občutek. Ljudje se opazujejo, spodbujajo, navijajo, hvalijo in se tako povežejo v skupnem razbijanju.

Dokaz miru je javni spomenik Shozoizmu.  Od obiskovalcev pričakuje, da prinesejo s seboj steklenice in razbijajo. Je nekakšen moralni azil za sproščanje agresije brez neugodnih posledic za okolico in oproščen sodb sodnikov splošne sprejemljivosti, ki sodijo kaj se sme in kaj ne in so vsepovsod. Posebej v tako strukturirani družbi kot je Japonska. Shozo Shimamoto si ustvaril betonski oder za stoletni performativni spomenik, ki nudi možnost vsakomur izkusiti in deliti senzacije, ki jih je sam občutil ob svoji umetnosti.

Jani Pirnat

 

Nekaj spletnih strani:

Shozo Shimamoto.ORG

Shozo Shimamoto.NET

 Shozo Shimamoto SOUND eksperimenti 

Daniel Paul Schnee: My Life with Gutai

Performance Genova, Pallazo Ducalle – 2008

 

 

 

 

 

Advertisements
This entry was posted in Kultura in umetnost and tagged , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s