Suminagashi – japonsko marmoriranje papirja z Tosiharujem Watarujem

Srečal sem ga na rdečem semaforju, ko sem šel na občino. Po kratkem pogovoru sva se zmenila za kafe, ker na Toyonaka kampusu univerze v Osaki hodi na predavanja perzijščine. Ob odhodu rekel po slovensko :”Se vidimo.” Prišel je k nam. Skuhal sem kafe. Izvlekel je iz nahrbtnika filtre za kavo in tuš. In potem se je zgodil freestyle Suminagashi – japonsko marmoriranje papirja. Rezultat te kratke in zabavne delavnice,  smo obesili nad kuhinjo.

Izkazalo se je, da je gospod umetnik, performer, Butoh plesalec in del skupine AU・Art Unidentified, skupine lansko leto preminulega ustanovitelja skupine GUTAI Shoza Shimamota. Včasih se splača, če nisi zarukan, ko te kdo ogovori na ulici.

Jani Pirnat

Objavljeno v Razno | Komentiraj

Tek za stranko

Ali ste že doživeli, da bančni uslužbenec teče za vami po ulici? Kot razlog za kaj takega mi na misel pride samo bančni rop. Vendar so banke na Japonskem verjetno svojevrsten kulturni fenomen. Iztok Čop je menda pripomnil, ko je zmagal na svetovnem prvenstvu v Gifuju na Japonskem, da mu je bilo lažje osvojiti zlato kolajno, kot zamenjat denar v banki.
Iztok, račun bi moral odpreti v banki Ikeda. Sicer je odprt račun na banki svojevrsten birokratski performans, ki zahteva mnogo potrpežljivosti, vendar ko si enkrat njihova stranka, tečejo za tabo, če je treba.

Kot zanimivost sem fotografiral primer pogodbe na spodnji fotografiji, ko smo odpirali račun v banki.
3 člen pravi v grobem prevodu: ”Spodaj podpisani podpisujem podpis z istim pisalom kot v času pisanja”. Seveda v prisotnosti osebe za šalterjem, ki mi je dala pisalo.

Image
Prvi trije členi pogodbe ob otvoritvi računa na banki Ikeda.
4. člen seveda pravi, da se banka ograjuje od vseh nevšečnosti, ki bi nastale s podpisom te pogodbe.

Šel sem plačati račun za vrtec v lokalno banko, kjer smo za ta namen morali odpreti račun. Ker ne znam japonsko sem s seboj vzel vse dokumente, račune in denar. Pol od njih nisem razumel, ker so bili v kanjiju in hiragani. Mi je bilo pa že znano, da je bančno poslovanje vezano na veliko birokracije zato sem imel vse s seboj.

Seveda sem prišel 10 minut pred popoldansko pavzo kot je v moji navadi. Ob vstopu v banko, najprej iz aparata sprintaš številko in se vsedeš. V prostoru, cca 50 kvadratnih metrov sedi za mizami 12 uslužbencev en zraven drugega in prostor nadzoruje 10 videokamer, tako da ni kotička kamor ne bi pokukale. V prostoru je vladala delovna vnema. Vsi so prelagali papirje in aktivno zrli v ekrane. Nad uslužbenci je velik ekran, ki kaže proslavo ob 30 letnici banke Ikeda, na kateri so se očitno pomembne osebe veliko klanjale en drugemu. To pač opaziš, če čakaš na vrsto.

In potem seveda prideš na vrsto. Zložiš vse na pult in se potrudiš razložiti kaj bi rad. Papir za katerega sem mislil da je račun, od uslužbenke pred mano, potuje meter stran do druge uslužbenke, ki vstane, nese papir tretjemu uslužbencu ta nekaj časa gleda in ga potem nese v drugo vrsto miz posvetovati se s četrto uslužbenko, ki se odloči da je morda najbolje, da to opravi peti uslužbenec, ki je že ob prihodu vedel, da bo moral pred pavzo on zrihtat stvari, zato se mi je zdelo, da je tudi kislo pozdravil, ko sem vstopil.

Uslužbenka pred mano mi reče, če bi se lahko premaknil k naslednjemu separeju, da me bo sprejel ta peti uslužbenec. Se prestavim z vsemi papirji, po Japonsko opravičim za nevšečnosti in izkaže se, da gospod razume malo angleško, zato je mene fasu. Mi skuša obrazložiti, (ves se da v to) da je to kar jaz mislim, da je račun v bistvu predlog, prošnja, obvestilo in da bomo v bližnji prihodnosti morali poravnati račun za vrtec. O kako vljudno. Ni nobenega problema, ko dobimo pravi račun ga bomo že poravnali. Se zahvalim in grem. Ko odhajam proti vratom vidim, da se še pomenkujejo. Zbranemu omizju pomaham v slovo in odidem.

Vsedem se na kolo in odrinem po otroka v vrtec. Gonim kakšnih 300 metrov s srednjo hitrostjo, ko za mano pridirja bančniško oblečen z bleščečimi čevlji. In sicer isti gospod, ki mi je prej rekel, da ne morem plačat računa. Meni je bilo nerodno, njemu pa še bolj, seveda po uradni dolžnosti. Moja prva reakcija je bila, da pomislim kaj točno sem ušpičil. Se opraviči in reče, če mu dam papir, za katerega sem mislil da je račun, da bo poklical v vrtec, če se da kaj narediti. Pogleda na papir, mi ga vrne in si očitno zapomne telefonsko cifro. Da bi bančni uslužbenec tekel za tabo, kaj pa še. Pri nas tudi, če denarnico pozabiš, jo dajo pod pult in si rečejo, bo že prišel ponjo, ko bo ugotovil, da jo je zgubil.

Nič kaj zadihani uradnik, verjetno je zadolžen za tek za strankami in zato v dobri kondiciji, me povabi, da grem nazaj v banko. Po poti se opravičujeva en drugemu. Banko so med tem ravno zaprli, zato moram skozi ozka vratca pri bankomatih nazaj v poslovalnico. Notri ista dinamika, prestavljanje papirjev, kot da še niso zaprti. Pokliče v vrtec in mi potem razloži z petimi pomagali in koledarčkom, da bodo z računa vzeli denar 27.-tega v mesecu in da lahko položim denar za plačilo, če želim. To sem tudi storil. Oprostite. Hvala. Ob odhodu so se bančni uslužbenci, njih 12, vstali in priklonili ter mi zaželeli ponovno dobrodošlico.

Kakšna borba za vsako stranko, uslužbenci tečejo za tabo med svojim cajtom za malco, samo da ti ustrežejo. Bančnemu tekaču na 300 m lahko želim le, da čim prej napreduje in da se bo nekoč lahko klanjal na 40 letnici banke Ikeda.

Jani Pirnat

Objavljeno v Razno | Komentiraj

Tuje goste vljudno naprošamo, da svoje smeti odneso nazaj v domovino!

singleMaterial

PU RA

ČISTO ČISTO!

Otrok v ramen gostilni ob odhodu dobi liziko, ker je simpatičen in ker bi radi, da še kdaj pridemo. Si jo odvije, načne in mu po petih minutah pade na tla. Niko, ne boš zdaj te lizike lizal, jo bomo stran vrgli. Ati, a jo ti neseš? Jaz z liziko v roki oprezam po košu za smeti. Po 20. minutah hoda prispemo do bližnjega šinto svetišča v Ikedi. Vse čisto, brez košev ali kakršne koli oblike odlagališča. Jaz, z limalico brez papirjev ali ovitka v roki – stran smo ga vrgli že v gostilni – si ne morem vtakniti zadeve v žep. Kot je navada, se ob vstopu v svetišče očistiš tako, da si umiješ roke, usta in ušesa in spereš vse, kar si zlega storil, rekel ali slišal. Vsaj cukr sperem z rok.  Z liziko v roki gledam, kam naj odvržem to paličico, ki jo prav neudobno držim med prsti že več kot pol ure in prsti se mi že malce potijo. Otroku dam liziko, naj jo še on malo nosi, saj je njemu padla iz ust. Nosi jo še nekaj časa. Ga spet prime, da bi dokončal liziko. ”Daj sem”, rečem zlovoljno. Naj vržem jo v grmovje? Povsod so ljudje. Tu se to preprosto ne spodobi. Slabe misli, slaba vest. Še malo pa jo bom nazaj v ramen shop nesel, kjer jo je dobil, naj poskrbijo za tole. Se vrnemo do podzemne, vidim koš. Končno! Reciklaža. Plastična embalaža, papir, konzerve. Kam naj zdej vržem liziko? Vsi okoli čakajo in gledajo blond otroka, kako se mota okoli košev.
”Niko! Poliži liziko do konca, da lahko palčko vržem med plastiko!”

Garbage radicals?

Uvodna prigoda je vsekakor splet nesrečnih okoliščin. Je pa rokovanje z odpadki kar radikalno. Kaj storiti s embalažo, ki si jo prinesel iz Evrope? Naj španski tetrapak soka z alufolijo damo med kosovne ali trde odpadke. Ne spada nikamor, ker na embalaži ni pravega znakca za reciklažo. Ni gorljiva, ker je narejena delno iz materialov, ki ne gorijo. So občutno cenejši, vendar je z reciklažo križ. In tako dnevno preverjamo embalažne podatke in bijemo male smetiščne spopadke.

IMG_0630IMG_0629  
Tabla pred Osaka International House, kjer živimo, z arhitekturo – infrastrukturo za recikliranje, ki med drugim pravi:
Please be sure to keep the rules.

Ko se naseliš za malce dalj časa na Japonskem je prva prilagoditvena vaja v sistemsko ureditev družbe, reciklaža. Tu se zaveš mehkih pritiskov okolice, da si prišel od nekod, kjer se seveda ne reciklira. Če pa že, pa ne tako kot pri nas. Inštrukcije osebja na recepciji, ki uvaja v vsakodnevno rutino odgovornost do japonske družbe in okolja so odločne a vseeno neverjetno prijazne. Iz razlage oskrbnice smo razbrali da nam želijo dopovedati slednje: ”Vsaka smet ima svojega odgovornega lastnika in dokler živite z nami so vaše smeti tudi naša odgovornost, zato se prosimo držite pravil.
Oprostite, najlepša hvala in dobrodošli! ”

Seveda je poleg inštrukcij priloženo obsežno čtivo za rokovanje z odpadki. V angleščini za začetek, v japonščini pa je zagotovo še kakšna nijansa zraven. Cel učni priročnik približno pol ure branja in memoriziranja.

IMG_0641IMG_0680

Prva stran od 25 ih strani navodil kako pravilno reciklirati in dopolnilo k noveli zakona o ločevanju odpadkov. 6 členov zakona se spremeni v letu 2013.

Poleg tega ima vsak reciklažni prostor še posebej svoja navodila in če niso stvari po pravilih, ki jih je potrebno osvojiti s ponavljanjem, so kazni, največkrat pa preprosto ne odpeljejo smeti. Dve manjši stavbici imata skupaj 6 predelov za različno reciklirane smeti in za vsako vrsto smeti, kupiš ali v našem primeru dobiš posebne razgradljive vreče. Te z vsebino odložiš ob predpisanem času v posebej predpisane plastične zaboje, podobni našim za kruh.

IMG_0733
Toyonaka city designated garbage bag

Smeti so razdeljene na:

 – Gorljive: Bio in drugi gorljivi neškodljivi odpadki brez japonskega znakca za reciklažo.IMG_0639IMG_0631

Z dodatnimi pravili v predelu za gorljive odpadke.  Klikni fotografijo na levi.

-Negorljive smeti so razdeljene na več kategorij, vsaka kategorija ima svoj zabojnik in odložene morajo biti v pripadajoči vreči, oprane in posušene.

IMG_0633  IMG_0635  IMG_0634  IMG_0632
Cel barok navodil za eno in isto, ki pa ni eno in isto. Ko prineseš smeti do smetnjakov se lahko lotiš premetavanja iz vreče v vrečo. Sem morda plastično vrečko brez znakca vrgel v vrečke z znakcem? Hmm?

IMG_0638-Plasična embalaža z znakcem, ki se je ne zažiga, tako imenovana negorljiva.
Trde smeti: Posode, aparati, žarnice itd. Ki ne presegajo določene dimenzije in kilaže. Za tiste smeti, ki presegajo 30cm ali več je treba kupiti kolek za odvoz, ki je obračunan glede na dimenzijo, material in težo.

Mehke embalaže se brez dvoma proizvede največ. Ob selitvi smo napolnili 3 velike vreče plastike v enem dnevu, brez slačenja pohištva, zgolj nakup hrane in najnujnejšega za stanovanje.

IMG_8635IMG_8636

Izgledalo je takole. Poišči beli znakec za reciklažo na rumeni vrečki.

– plastenke
-steklovina brez zamaškov
– pločevinke

IMG_0637

-Papir, skockan v A3 zvezan v sveženj z reciklabilno vrvico. Papirna embalaža od tetrapaka oprano, razstavljeno in posušeno. Tele stvari na sliki spodaj levo rabijo koleke. Ležalnik za sončenje je čista stojnost in čaka, da bo razpadel na platno, les in vijake.

IMG_0613IMG_0640

Smeti, ki jih ne odvaža smetarska služba (Waste collection Office)

  1. Toxic items, hazardous items and items with offensive smells (such as petroleum, photographic chemicals and car batteries)
  2. Automobiles, motorcycles, tires and pianos (collection company referral service available)
    – Dve vprašanji URADU za zbiranje odpadkov: Kje se začne offensive smell in kako pogosto se klavirji mečejo v smetnjak?

Večni tečni dvom

Na začetku ti ne preostane drugega, kot da si zelo pazljiv in gledaš druge, kako stvarem strežejo. Na zunaj je vse po navodilih, ne moreš pa se znebiti občutka, da vsakdo dela nekaj po svoje. V International House so ljudje resnično od povsod, vsak s svojimi bivanjskimi navadami. Zato je verjetno sistem tako strog, skoraj vojaški. Vendar še vedno gre kaj narobe, ker se nekomu zdi povsem normalno, da vsebino sesalca v četrtem nadstropju sprazni na skupne stopnice. Verjetno snažilki, da pospravi. Morda je to neke vrste upor. Je to na Japonskem normalno? Sto ljudi, sto čudi. Vsekakor tudi mi delamo kaj narobe. Zato je povsod vse polno prošenj, navodil, smerokazov, opozoril in zahval. Kot na zimskem zaprtem bazenu. Sezuj se, stuširaj se pred vstopom v bazen, uporabljaj kapo, prave kopalke, ne skači v vodo, ne plavaj pod vodo, plavaj na svoji progi, eno uro,…in mej se fajn. Če se držiš prav vseh navodil, jih že s tem nekaj kršiš, ker sistem ne predvideva vsega, čeprav se zdi, da je dodelan v nulo. Zato ne sprašuj preveč, ker lahko stvari samo zakompliciraš. Potem imaš slabo vest, ker se morajo s teboj preveč ukvarjati in si jim naredil delo. Nekateri jemljejo svojo službo zelo resno, se dajo noter celi in je to lahko večdnevni proces, brez rešitve.
Pretvarjaj se, da delaš vse po pravilih in vse razumeš, ne obremenjuj preveč ljudi okoli. Tako vse teče, čeprav ne. In vendar se v moji skeptični glavi motajo razna vprašanja, kot na primer: Vsako mestno okrožje, po naše recimo občina, ima svoja pravila in režime za separacijo odpadkov. Kaj se točno s smetmi dogaja na veliki skupni separaciji na smetišču, če vsi delajo po svoje. Bi se dalo raziskati, če nam bi bilo to tako zelo pomembno. Vendar imam občutek, da na koncu vsaj nekaj od tega, kar smo umili, razsmradili, razdelili, povezali,… itd. vržejo na en kup v zažigalnici in gre v resnici le za dresuro sistemski pokorščini. Ampak, o tem se pač ni spodobno spraševati, to je za višje inštance in zato si ne belite glave.
A, razumem, ne razumem, se opravičujem. / Aaaa, so des ne! Wakarimashita. Gomensai. Sumimasen. Wakarimasen!

Jani Pirnat

Objavljeno v Kultura in umetnost | Tagged , , , , , , , , , | Komentiraj

Zaverovani v beton, Cerkev svetlobe, Ibaraki, Osaka,1989

Arhitekt Tadao Ando: ”Zapomnil si bom, da srca ljudi lahko strejo ekonomijo. Hvala, da ste mi dali takšno naročilo.”
(Iz otvoritvenega govora 14. maja 1989)

DSC00690   DSC00702  DSC00703
Tadao Ando, Church of Light, 1989, Ibaraki – Osaka

Protestantski pastor Kenichi Oishi iz Združene Kristusove cerkve na Japonskem: Prosili smo naj jo načrtuje Tadao Ando in koncept, ki smo mu ga predstavili je bil: Cerkev naj bo odprta vsakomur in izraža naj dostojanstvo in lepoto. Želimo si preprost sveti prostor, ki uteleša slednje Kristusove besede: ”Kjer dva ali trije pridejo v mojem imenu, tam sem z njimi.”

In res, dva ali trije že pridejo v Njegovem imenu, a v imenu Tadaa Anda jih pride mnogo več in tam smo z njim. Najavljeni vnaprej ob določenih dnevih s pametnimi telefoni v rokah se izgubljamo po naselju Ibaraki, predmestju Osake, ki je na gosto posejan z nadstandardnimi družinskimi hišami in mrežo v bregove zavitih ulic. S pametnimi telefoni v rokah se ustavljamo na vsakem križišču in nekateri sprašujemo domačine za pot. Opremljen s fotoaparatom ali kamero si lahko prepričan, da si eden od njih, in če se medsebojno slediš boš našel Cerkev svetlobe, ki je od vsake želežniške postaje v okolici oddaljena cca. 1km peš.

DSC00664   DSC00666
Zunanjščina z vzhoda in juga

Z obveznim prostovoljnim prispevkom, ki ne sme biti manjši od 200 yenov (cca 1,5 €) se pofočkaš v sprejemnici, kjer te že vpisanega obkljukajo. Ne sprejemajo turističnih skupin, ne sprejemajo rezervacij po telefonu in ne moreš se prikazat brez pisne najave vnaprej.  In vseeno nas je veliko, ki si želimo, da bi nas bilo malo, da se ne bi spotikali ob stative en drugega in skakali drug drugemu v kader.
Spletna stran cerkve v angleščini z navodili za uporabo:
http://ibaraki-kasugaoka-church.jp/e-forvisitors.html

DSC00709  DSC00713  DSC00685

Beton, beton, beton. Beton nama treba.
Tako gol, tako gost, tako gladek, tako odseven in tako tanek je armiran beton tega 5,9m širokega, 17,7m dolgega in 5,9m visokega kubusa, ki je na vzhodnem delu presekan s križnim oknom po celi višini in širini. Svetloba, ki je v delu Tadao Anda eden glavnih elementov, s katerimi eksperimentira, se lomi skozi ozke reže. Beton je trd, a lahak. Tudi povsem nepotrpežljivemu laičnemu fotografu uspe meditirati ob fotografiranju, ker je stavba narejena za nastavljanje objektivu. V bistvu je za maše s fotoaparatom. Najboljše jutranje, ko je svetloba z vzhoda najmočnejša. Ker je bilo denarja malo, so izkoristili vse, kar je bilo na voljo. Klopi in tla so izdelana iz lesa, ki se je uporabljal za gradbene odre. Pobarvan črno daje poseben svetlobni kontrast sivim betonskim površinam.

DSC00693  DSC00686

Glede na dimenzije je dvoletna gradnja v gradbenih pojmih na Japonskem doba, v kateri zgradijo 50 nadstropno poslovno stavbo z zagotovljenimi financami. Religija je na Japonskem strogo ločena od države, zato verske skupnosti finančno ne morejo računati na državno pomoč. Vendar s to preprosto in vljudno vztrajnostjo naročnika brez denarja, z trdno vero in prepričevalnimi veščinami je bilo mogoče dokončati cerkev. Ki je bila sprva iz finančnih razlogov načrtovana brez strehe. Sčasoma so se za dokončanje zavzemali vsi: arhitekt, gradbeniki, ki so donirali tudi streho, verska skupnost, okoliški prebivalci, skratka vsi, saj so jim številne težave pri gradnji in financiranju delale sive lase. Leta 1999 je kapela dobila še dvorano za bogoslužje. V bistvu cel sustainable development.

DSC00716   DSC00719
Dvorana za bogoslužje in njen arhitekturni element

Za boljšo celostno predstavo arhitekture:

Še dve malce pikri o sveti preproščini in japonskem diktatu infrastrukture

Arhitektura je že od slavnega arhitekta, ampak potrebe uporabnikov, njih pa seveda moramo razumeti. Kaj je sedaj dovolj estetično, a vseeno praktično? Ceneno vrtno pohištvo, poceni svetila, po tleh ležeči podaljški – novo in cenovno dostopno. Pa to moti velikega duha? Kdo bi vedel? Postavlja v zadrego esteta s fotoaparatom? Pač, pa kaj potem.

DSC00675

Povsem druga stvar pa je diktatura infrastrukture v japonskem sistemu gradbene oligarhije. Drog za elektriko je postavljen direktno pred križ. Ne namenoma, ampak takšna je pač infrastruktura in to je glavno. Ne za 2 metra v levo ali desno, takole mora bit, tako je po pravilih, takšne so razdalje, tako je vpisano v načrt. Betonski steber sredi pločnika slučajno pred arhitekturo in futuristični transformator na stebru za elektriko, kot matrix hobotnice, ki pošilja lovke na vse strani.

DSC00728  DSC00707

In podobnih infrastrukturnih spotik mrgoli, kabli, stebri, zabetoniranost vsega, še posebej obale, ceste in železnice, odcepi, ki ne vodijo nikamor, politika za tem,…. Prava raziskava za  urbaniste, ki jih zanima Japonska.
Priporočam čtivo: Alex Kerr, Dogs and Demons, 2002

Arhitektov nagovor ob otvoritvi, o odnosih, preizkušnjah, zapletih, delovni etiki, občutkih in pogojih, v katerih se je gradila cerkev. Kliknite na spodnji priloženi sličici.

IMG_0599  IMG_0602(1)


Jani Pirnat

Objavljeno v Kultura in umetnost | Tagged , , , , | Komentiraj