Trainspotting Japan

Shinkansen Nozomi mimo Fujiyame

Z družino smo se odpravili na pot iz Osake v Tokio vsak s svojim prevozom. Martina in Niko z Shinkansenom Nozomi, ker je za predšolske otroke vlak zastonj. Jaz z nizkocenovnim letalskim prevoznikom Peach, kjer me je povratna karta za avion z vsemi povezavami prišla enako kot Martino v eno smer z Nozomijem, ok. 110€.
Krenil sem ob pol petih zjutraj – Hankyu lokalni vlak iz Ishibashija. Presedel sem na Umedi na Limuzine Bus do Kansai letališča, eno uro deset, kot piše. Sedel na letalo do Narite Tokyo (1 ura). Vzel limuzine bus iz Narite do Tokyo stationa, 80 min. In okoli 11h smo istočasno stopili skozi izhod ob stari fasadi Tokyo Stationa, kot smo se zmenili, jaz po zraku, onadva po tleh. Shinkansen za to razdaljo cca. 500km potrebuje 2 uri in pol jaz sem porabil 5ur in pol. Čas je denar. Pri nas za isto razdaljo od Ljubljane do Beograda in to ne preko viaduktov in tunelov in vsemogočih terenskih zaprek naš Balkan Bullet večinoma  po ravnini porabi ob dobrem dnevu 10 ur, lahko tudi 15. V smislu: ”Pazi Mirko ide metak.” ”Hvala ti Žarko, spasio si mi život.” Na tem področju bi pa res rabili ”Japance, da rade za nas.”

New tram na Odaibo Tokyo

Vlakov je res vseh vrst in vsaka privatna železniška firma je hkrati tudi multinacionalka z verigami prestižnih nakupovalnih centrov, hotelov in vsem kar prinaša velike profite. Glede na uslugo in hitrost imajo vlaki zveneča imeni kot Vodna strela, Gromska strela, Bullet Train, Srebrna ptica,… in podobno. Včasih dobim občutek, da je sodobno Japonsko skonstruiral železniški inženir, ki je bil že od malega prevzet z vlakci. Vse je podrejeno prometu in tranzitu. Narava je ukročena z viadukti in tuneli, da lahko vlaki brzijo s hitrostjo do 280km/h. Železnice so v nadstropjih, od drugega pod zemljo pa do tretjega nad zemljo. Vlaki so local, express, semi expres, limited express, midnight limited express, v bistvu vsi expresi, ki si jih lahko zmisliš. Glede na vrsto, preskakujejo nekatere postaje in se ustavljajo na drugih. med prihodom enega in drugega expressa je max 10. min razlike za čakat in vmes pridejo tudi localci. Ves potniški promet je neverjetno točen, celo avtobusne linije. Do minute natančno. Če je avtobus prehiter, bodo pa zadnjih par kilometrov vozili počasneje. Če bo prepočasen se ti vnaprej opravičijo še preden se vožnja začne. Kam pa pridemo, če se začne zamujati v službo. Izgovor promet? Nesprejemljivo.

Monorail od Shibahare do Shojija (Osaka)

MONORAIL

Stanujemo v severnem delu Osake, in najbližja postaja je Shibahara. Monorail železnica za katero se domačini radi šalijo, da je tako draga zato, ker leti je enotirna železnica speljana nad mestom v višini recimo 6-ega nadstropja. Na ovinku proti postaji Hotarugaike, kjer je Nikotov vrtec gre vlak dejansko le nekaj metrov od balkona bloka s apartmaji. In ko gre enkrat otrok tako v vrtec, se marsikaj spremeni… Tudi ob slabem vremenu ni problem iti v vrtec. Skoraj tako je, kot da je pot do vrtca skozi lunapark, v katerem se vozijo avtomobili po šest pasovnici. Pa se žal tudi tega kmalu človek navadi in postane izkušnja le transport.

HANKYU LINE

Ni čudno da imajo otroci željo, da bi postali vlakovodje. Prilepljeni na prednjo šipo za voznikom vlaka opazujejo, kako se vozi vlak. Procedura vlakovodje na začetni postaji  je prava predstava.  Vse je bolj analogno, digitalno le za vtis, saj vlak deluje tudi, če je samo analogen. Merilci hitrosti na kazalce, telefon na slušalko, večstopenjska ročka za hitrost, okno, ki ga mora na vsaki postaji ročno odpreti in zapreti, da pogleda, če so vsi potniki vstopili. Druga varianta so pa vlaki brez voznikov, samo z nadzorom v kontroli. Na vsako garnituro normalnega vlaka sta sicer dva zaposlena, vlakovodja in spremljevalec. Spremljevalec je v zadnjem vagonu in obvešča ljudi po diktafonu o postajah in razmerah.

Hankyu line proti Kobeju

Vlakovodja pride v prednji vagon garniture z osebno torbico, kjer ima razporede za vožnjo in dnevni načrt, ki je seveda vsak dan isti in ga ne pozabi, vendar je del uradnega drilla, da venomer ponavlja procedure. Najprej preveri, če slučajno kdo ne leži ali stoji v jašku pred vlakom. To potrdi z gesto. S kazalcem pokaže na mesto v smislu ”cheked”. Potem vstopi skozi ozka vratca v kabino, kjer torbico odloži na predvideno mesto in seznam s postajami in časovnico vmesti pred sabo na armaturno ploščo, ta spisek ima neko plastično prozorno paličico oranžne barve, ki jo mora voznik na vsaki postaji ročno premakniti. Ko je nastavil plan, se preden se usede iz žepa potegne svojo železničarsko uro na verižici oldtaimerso za navijanje in jo položi v poseben utor oblečen v žamet v armaturi poleg razporeda. Verižico pa potegne čez dva kromana gumbka, ki sta narejena za to, da je verižica med vožnjo na predpisanem mestu. Potem se vlakovodja v svoji popolni uniformi usede na vozniški stol, si ga namesti, popravi uniformo in železničarsko kapo, ter mirno pokončno čaka na semafor. Na poti je vrsto semaforjev, skozi katera lokalni mestni vlak drvi s približno 80km na uro. Vsak semafor in postajo vlakovodja v belih rokavičkah potrdi z gesto. Z kazalcem in stegnjeno roko pokaže proti semaforju in potrdi pri sebi, da je barva res prava in brzi naprej. Postaje imajo natančno označena mesta vstopa, glede na tip vlaka. Vsi potniki stojijo v dveh vrstah in se umaknejo vsaka vrsta na svojo stran vrat da potniki izstopijo in šele potem vstopijo. Ob urah, ko ljudje hodijo v službe ali iz služb imajo na postaji honorarno zaposlene študente v belih rokavičkah, ki morajo zaradi gneče potiskati potnike v vagone. Zadnjega potnika pridržijo za hrbet, da ga ne stisnejo vrata in v zadnjem trenutku umaknejo roko, ko se vrata zapro. Na vlaku je zapovedana tišina. Večina ljudi tipka po pametnih telefonih, igra igrice, visi na facebooku, bere ali spi. Po telefonih se ni dovoljeno pogovarjati, da imajo ljudje nasplošno mir. Večinoma so na opozorilnih tablah za neprimerno vedenje naslikani zahodnjaki, ki se komolčijo skozi gužvo, vrivajo ali se derejo v telefon. Slika in prilika. Po nekaj časa na Japonskem ugotoviš, da marsikomu iz Evrope in Amerike res mal dol visi, kaj si vsi mislijo. Včasih je brezbrižnost do družbenih kanonov upravičena, saj je povsem vsa pravila težko dognati, včasih pa je odnos resnično grob in zarukan.

Hankyu ponoči od Umede do Jusa (Osaka)

KAKO JE PRVI VLAK PRIŠEL NA JAPONSKO?

Železnice na japonskem imajo svoje korenine v darilu presenečenja, ki ga je Američan Commodore Perry (Commodore Matthew Calbraith Perry) podaril Japoncem leta 1854. Japonska je bila od poizkusov Španskega pokristjanjevanja v 16. stol. strogo samoizolirana. Takratnemu vojaškemu poglavarju Shogunu takrat pravkar združene Japonske Hideyoshiju Toyotomiju še bil kako jasen način kako Jezuitsko pokristjanjevanje subverzivno razdeli ljudi. Kaznovanje, samokaznovanje in mazohistično tiho trpljenje za ideologijo so Japonci do takrat že vzeli.  Slab glas o ravnanju kolonizatorjev na Filipinih je Jezuite prehitel. Japonci so se zaprli in politiko izolacionizma uspeli vzdrževati celih 250 let. Edina vrata za stik z zahodom je bil umetni otok Deijima v Nagasakiju, ki so ga Japonci naredili za Nizozemce. Ti so se pragmatično ogradili od pokristjanjevanja, kajti prednost je bil posel.

Japonska grafika Perryevega ”obiska”, 19.stol.

Izolacija je bila vzdrževana vse do sredine 19. stoletja. Zahodne države so po industrijski revoluciji začele pritiskati na Japonsko, da se odpre svetu. In tako so Američani z Comodore Perryjem in črnimi parniki, takrat še na vodna kolesa v iskanju novih gospodarskih priložnosti vpluli 1853 v zaliv Uraga pri Tokiu. Razstrelili so nekaj hiš na obrežju, velikosti njihovih ladij in oborožitvi v japonskem vojaškem ustroju še zdaleč ni bilo para čeprav jim niso dovolili vpluti. Z taktiko zastraševanja so jim ponudili: ”An offer they couldn’t refuse”:
”Odprite deželo za trgovanje ali pa pridemo s še več črnimi ladjami in jo bomo sami odprli.” In drugo leto so zopet prišli. Comodore Perry, ki je bil tudi sam fasciniran nad industrijskim razvojem Amerike je s seboj pripeljal domiselno darilo.

Darila – detajl osemdelne zložljive stene s prizori 2.Perryevega obiska na Japonskem. 19. stol, zbirka Shiryo Hensanjo, University of Tokyo

Da bi Japonci pokazali moško moč in omiko so za goste pripravili vrsto kulturnih dogodkov in tekmovanje v Sumu. Predstava je goste sicer zabavala, vendar ni prepričala. V zameno za darila in gostoljubje so jim pripeljali ”kukavičje jajce”. Sestavili so 100m dolgo železniško progo z parno lokomotivo v razmerju 1:4 in vozili po vrtovih zbrane. Seveda so pripeljali tudi sodobno oborožitev in predstavili učinkovitost. S podpisanim sporazumom o trgovanju so odpluli nazaj v Ameriko in začeli trgovati. Najprej z bakrom, alkoholom in orožjem.

Tehnika in napredek je Japonce tako prevzel, da so v naslednjih desetletjih, da bi dohiteli zahod Japonci obsedeno industrializirali deželo in kmalu ukinili 250 letno fevdalno prevlado Tokugava šogunata. Težnja po vedno novem, včasih povsem neučinkovita je še vedno gonilo japonske družbe, zato je urbanizacija in industrializacija ter infrastruktura povsod na prvem mestu, večkrat na škodo okolja in ljudi.

Zato morda ni presenetljivo, da so vlaki prioriteta in dežela kot železniška maketa.

 Jani Pirnat

Shozoizm in Dokaz miru

Shozo Shimamoto, Heiwa no Akashi, Dokaz miru, Nishinomiya marina, Hyogo prefektura, zgrajeno leta 2000.

To so tista jutra, ko se je treba na hitro zrihtat in nisi čisto prepričan ali se ti ljubi, samo imaš občutek, da boš vseeno nekaj zamudil. Ampak, če ne veš, ne boli, si misliš in bi raje zabluzil cel dan. Čakaš do zadnjega možnega trenutka, da se odločiš in se potem težko, malce slabe volje in pomečkan le odpraviš. Prav tako je bilo 25. januarja ob 9h zjutraj letos.

Medtem sem moral prepričati še otroka, ki se mu tudi ni dalo, da mora gre z mano, ker bo fajn. Čeprav nisem bil povsem prepričan ali bo res tako. Edina informacija, ki sem jo imel, je bila, da bomo razbijali flaše z barvo. Mislil sem si, verjetno bo to nekaj podobnega, kar smo že počeli z  Ali Bramwell v Celju na dogodku Repeat as Required leta 2011, ko smo v podhodu zabili kakšnih 30 steklenic z barvo ob steno, ne vedoč takrat natanko od kod to razbijanje flaš izvira. Mislil sem si občutke poznam, ne mora biti prav drugače.

No otroka sem prepričal in zamižal na eno oko pred dejstvi, da:
1. meče steklenice z barvo,
2. skače po razbitem steklu,
3. se verjetno ob tem ureže,
4. si umaže, morda celo uniči obleko.

Seveda sva nevljudno zaradi moje neodločnosti malce zamudila in Toshiharu Wataru, ki me je povabil, naju je že čakal na nam najbližji postaji Ishibashi. Na železniških in avtobusnih postajah od nas do marine za jahte v Nishinomiyi, ki je nekje na pol poti iz centra Osake do centra Kobeja, smo se udeleženci akcije nabirali skupaj. Izstopili smo pred pristaniščem, v urejeni prazni soseski, kjer razen naše skupinice ni bilo žive duše. V zgoščeni jatici smo se pomikali proti marini. Tam je že bilo morda 5 ljudi.  Zraven je bila tudi punčka Nikotovih let in mi je malce odleglo, ker nisem bil edini, ki otroke izpostavlja frčečemu barvanemu steklu in tvega morebitne ureznine. Težko bi v bolnici razložil zakaj se je otrok urezal. Verjetno bi imel v nekaterih državah težave s socialno službo zaradi starševske neodgovornosti.

Sredi pristanišča so stopnice in v dostopu do pristanišča je narejen kakšnih 10×10 metrov velik raven prostor ograjen z betonom in ograjo. V njem pa 6×6 m velika kvadratna betonska plošča visoka kašnih 15 cm. Okoli je črno beli prod. Vse skupaj je posuto z raznobarvnimi črepinjami in obrizgano z barvo.
Znašli smo se torej na samem izvoru umetniških akcij razbijanja flaš in brizganja barv – Shozoizma. Po japonskem umetniku Shozu Shimamotu, ki je bil leta 1954 na pobudo umetnika Yiro Yoshihare  eden od soustanoviteljev japonske umetniške skupine konkretne umetnosti – Gutai skupaj z Akiro Kanayama, Saburo Murakamijem in Kazuom Shirago.

Shozo Shimamoto v Pallazo Ducale Genova leta 2008. Fotografija: Daniel Joy

 

 

 

 

Shozo Shimamoto: Druga Gutai razstava, Ohara Hall Tokyo, leta 1956.
Foto arhiv: Gutai Art Association, Ashiya City Museum of Art and History

 

Manifest slikarstva Shoza Shimamota

Moje bližnje srečanje s Shozom leta 2010 v Bologni

V italiji je Shozo Shimamoto izredno priljubljen morda celo bolj kot na Japonskem, kjer je v okviru fundacije Guiseppe Mora iz Napolija ustanovljeno društvo Associazione Shozo Shimamoto leta 2007. Od takrat so se performansi in razstave v Italiji kar vrstili na vseh večjih umetniških dogodkih vse do lanskega leta, zdaj pa mrgoli retrospektiv.
Zato morda ni niti tako nenavadno, da sem Shoza Shimamota leta 2010 srečal v času Arte Fiera v Bologni v cerkvi Santo Stefano. In sicer dan ali dva po njegovi akciji, ko je viseč z kabla na žerjavu s plastičnimi lončki zlival barvo po trgu pod sabo, ki je pred cerkvijo. Sredi romanske cerkve Santo Stefano je na stol in podstavek postavil kip sedečega Bude politega z barvami. Nisem gojil vnaprejšnjega  spoštovanja do gospoda, saj nisem poznal ne njega, ne njegovega dela. No prevzela me je romanska cerkev in sem si jo šel ogledat. Poleg mene sta stala v prazni cerkvi manjši plešast star gospod predvideval sem, da je nekje iz Azije in poleg njega mlajši moški, sodeč po stasu in glasu iz Italije. Malo smo se nasmihali en drugemu pred kipom in kontakt je bil neizbežen. Mlajši je namignil v Italjanščini, da je to avtor kipa in akcije pred cerkvijo, slavni japonski umetnik iz skupine Gutai, Shozo Shimamoto. My pleasure, sem dal roko, mal smo se še v tišini namuzano nasmihali in to je bilo to. Ob izhodu sem vzel prospekte jih malo pregledal in s tem sem opravil, ne ravno prevzet. In glej ga zlomka do sedaj, eno leto po njegovi smrti.

Pred dogodkom v Nishinomiyi sem bil v Kobeju v Galeriji 2, ki je to leto 2014 postala Galerija 3 in je ustanovljena kot društvena galerija skupine Art Unidentified. Že takrat sem dojel, da je to isti gospod iz Bologne. In to so tisti umetniki, ki sem jim hotel dopovedati, da mam Big Issue s tem, da se oni špilajo reveže medtem, ko jim dejansko ležijo pred vrati ta pravi. Zato so me sicer malce nezaupljivo, a vseeno povabili zraven na umetniško akcijo ob prvi obletnici Shozove smrti.

Dokaz miru

Kot mi je prijazno razložil Dr. Susumu Sugijama profesor iz Ritsumeikan univerze iz Kyota, smo stali pred Dokazom miru (Heiwa no Akashi ali Proof of Peace). Spomenik je po zamisli, in v čast someščanu Shozu Shimamotu postavilo mesto Nishinomija leta 2000. Otvoritev je potekala tako, da so Shoza s steklenicami napolnjenimi z barvo dvignili z žerjavom 10 metrov nad betonsko ploščad in umetnik je lučal steklenice na sredo ploščadi, kjer so se raztreščile v črepinje in barvne odtise. Vsako leto je s svojimi prijatelji, študenti, sledilci opravljal ta ritual, trinajst let. Lansko leto 25. januarja je umrl zaradi odpovedi srca. Zato so si izbrali 25.1. tudi za obeleževanje spomina na Shoza. V znak miru na Japonskem naj bi se Dokaz miru vsakoletno večal z razbijanjem steklenic in sicer celih 100 let. Če bodo ljudje na ta dan v spomin na Shoza Shimamota v velikem številu dosledno 100 let razbijali in delali abstraktno stekleno gmoto se po preteku tega obdobja verjetno ne bo nehalo. Trenutno je na najvišjem delu recimo 10 cm stekla. Predstavljajte si kup barvne glažovine čez eno stoletje. Vsekakor si je umetnik odlično zamislil koncept vsakoletnega romanja s soudeležbo v ritualu ohranjanja miru in spomina na sebe.

Dogodek

Zbralo se nas je okoli 40. Iz avtomobilov smo znesli kartone z barvami in steklenice. Najprej je stekla čistilna akcija okoli betonske plošče. Steklo, ki je ležalo na produ so ljudje zmetali na ploščo. Potem so se nekateri zaščitili s polivinilom zaradi špricanja in pretakanja barve v steklenice. Steklenice smo napolnili do ene tretjine in jih začepili z papirjem, tako da so nekatere izgledale kot molotovke. Zložili smo jih v vrsto po robu betonske plošče oz. po robu podstavka za barvne razbitine stekla. Potem smo jih zložili ob rob ograje, kjer si je vsakdo ogledal in izbral, katero steklenico in barvo bo treščil ob beton. Staro in mlado brez starostnih omejitev, nobenemu ni bila kratena ”človekova pravica” do razbijanja. Jaz sem še malo težil Nikotu naj pazi, potem pa sem ugotovil, da nihče ne gnjavi preveč otrok, samo malce kontrolirajo. Imeli smo kakšne tri ”štih” probe, da se ugotovi ali je beton zadovoljivo trden in lučaj dovolj močan. Potem je vsak pograbil svojo steklenico, se postavil na varno razdaljo od tarče in čakal na začetek. Uradno je prvo steklenico zalučal najstarejši prisotni. In je začelo frčati od vsepovsod. Pravi zvočni steklo razbijaški orkester.

Nekaj o tehniki razbijanja

Steklenica se ne razbije tako zlahka, odvisno je od debeline stekla in kota trčenja steklenice z betonom. Yuhei Takada, ki je Shoza Shimamota spremljal po svetu pri njegovih performansih je imel veliko prakse. Če si sledil njegovemu stilu ti ni bilo potrebno pobirati nesrečno odvrženih steklenic, ki se niso razbile. Steklenico primeš za vrat. Seveda mora biti dobro zaprta, če ne si lahko barvo zliješ za rokav ali pa se med letom steklenice poškropiš. Močno jo je treba zalučati iz najvišje točke čim bolj strmo ob tla. Priporočljivo jo je zabrisati dva metra od sebe, da črepinje in barva ne špricnejo direktno v noge. In ko razbiješ eno flašo, bi še drugo in tretjo in tako naprej, vsakič drugo barvo. Če si lahko privoščiš luksuz, lahko z več poizkusi tudi eksperimentiraš v kotu meta, vrsti steklenice, barvi, mestu, kjer se steklenica razbije, itd. Vendar si moraš sam pripraviti municijo. Zanimivo je kako glalgolu razbijati bolj pristoji izraz flaša kot pravilno knjižno steklenica. Malo bolj punkovsko se sliši razbijati flaše. Na betonu so postavljeni tudi veliki betonski zidaki, ki so kasnejši dodatek, ki jih je prinesla praksa. Če se steklenica odbije od tal na drsečem steklu, potem se lahko razbije tudi ob robovih pokonci stoječih zidakov. Če se steklenica zaluča proti enemu od zidakov je manj možnosti, da se odbije od tal, odfrči na drugo stran platforme in zadene nepazljivega pobiralca steklenice v noge ali glavo. Zato je priporočljiva tudi varnostna oprema: očala, stare čevlje, stare dolge hlače, halja, polivinil in rokavice. Nihče ni bil v popolni opremi in nihče se ni urezal ali poškodoval. Tokrat.

Nekateri na dogodek prinesejo tudi razne predmete tako kot so to počeli umetniki Gutai, da vidijo kakšni so rezultati po barvnem žegnu. Toshiharu Wataru, matematik, umetnik in plesalec, ki me je povabil na dogodek, je s seboj prinesel po svoji praksi iz papirja iz revij izdelano papirno pogačo z kolažem.

 

 

 

Umetnica, žal sem pozabil njeno ime pa je imela  zamisel s prozornim dežnikom, ki ga je razprla na betonski ploščadi.

Razbijali smo, skupaj okoli 100 steklenic kakšno debelo uro in potem smo dobre volje pospravili kar ni bilo razbitega in znosili stvari v avtomobile in smeti. Brez vnaprejšnjega dogovora, kako, kam in s kom, smo vsak posebej odšli na kosilo, ampak končali smo v isti gostilno, kamor smo se nakapljali vsi v pol ure in ko si vstopil je bilo kot, da imamo veliko družinsko srečanje s pozdravljanjem in organiziranjem prostora.

Nekaj rezultatov akcije:

 

 

Rezultat Heiwa no Akashi 2014. Za ogled od blizu kliknite na sliko.

 

Včasih ima človek res krompir, predvsem takrat, ko se ga ni nadejal.

Popoldan smo bili vsi, ki smo Shoza Shimamota srečali še za časa življenja, pri meni in Nikotu so malce zamižali glede najine čustvene in društvene vpletenosti povabljeni v njegov atelje, arhiv, galerijo v Nishinomiyi, najbližje je JR Koshienguchi postaja.

Na Japonskem je navada, morda še bolj povdarjena v primeru Shoza Shimamota, da se ljudje, ki so pokojnika poznali za časa življenja, zberejo na njegovem domu. Takoj po smrti najprej njegova ožja družina, potem pa še ostali in od stvari, ki so bile pokojnikove odnesejo po en kos za spomin.

Po njegovi smrti njegov studio upravljajo člani skupine AU – Art Unidentified, kjer imajo tudi društvene razstave in razne dogodke. In organizirali so tudi to, pri nas bi morda rekli umetniško sedmino. V Shozovi pisarni, ki je bila hkrati tudi njegova spalnica v zadnjih dneh, so bile razporejene njegove stvari. Ko sva vstopila z Nikotom v prostor ni manjkalo začudenja, vendar sva bila takoj dobrodošla. Prisotni so si ogledali razstavljeno. Obleke, klobuki, umetnost, pripomočki za osebno nego, katalogi, pohodne palice, torbe, fotografije, …. Po ogledu je sledilo žrebanje. Vsakdo je napisal na papir svoje ime in ga vrgel v vrečo. Nečakinja Shoza Shimamota je žrebala. Vsaka oseba, ki so jo izvlekli je bila na vrsti, da je šla sama v sobo v sobo in v miru izbrala nekaj zase.

Kako sem izbral jaz? Shozo je v performanse vključeval tudi druge umetnike, prosil jih je, da so slikali po njegovem plešastem zatilju. Umetnikovo zatilje kot platno. Na lastne oči njihovih stvaritev sam neposredno nikoli ni videl. Vedno na fotografiji ali v ogledalu, hkrati pa je občinstvo prosil, da mu opišejo kaj ima naslikano na glavi obrnjen stran od njih. Zato sem si zaželel imeti nekaj, kar je imel na tej v bistvu ”ravni površini pokriti z barvo, ki je razporejena na določen način” (Maurice Denis – definicija slike). Videl sem celo vrsto klobukov, vendar je bila konkurenca interesentov za ”interesante” kar močna, torej odvisna od žreba. Priložnost sem dobil že kot tretji in dobil, kar sem si želel.

Tudi Niko si je izbral. Petletnik se je potrudill in sam napisal svoje ime na listek, potem pa potrpežljivo in budno nadziral žrebanje, da ga ne bi izpustili. Izžreban je bil med zadnjimi. Šel je v sobo in prišel ven po pol minute. Prinesel je Shozov ročni masažni aparat za vrat. In požel mnogo odobravanja. Ni vseeno kaj prineseš iz sobe. Vsi vidijo in komentirajo izbor. In po tem kaj vzameš v takšnih okoliščinah je lahko soditi, kakšne sorte človek kdo je. Eni vzamejo materialno najbolj vredno stvar, drugi simbolno, tretji povsem osebno, četrti kar pride pod roke. Ena vidnejših trofej je bila Shimamotova bolniščna račka iz njegovih poslednjih dni, ko je obležal v postelji. V svojem stilu si jo je prisvojil umetnik, ki med drugim slika serije posranih gat in skulpture iz umetnega dreka – Chimchim Fujiwara.

Da bi razumeli kaj so počeli Gutai umetniki, moramo njihovo umetnost enostavno izkusiti. Njihove akcije se mi zdijo, če rečem povsem poenostavljeno, kot recepti za kuhanje. Skuhati moraš sam. Če bo dobro je odvisno od izkušenj, sestavin, okoliščin in sreče. Gledati kako nekdo vrže steklenico ob tla in potem ocenjevat vzorce itd. je zgolj opazovanje. Ne mislim, da mora človek prav vse izkusiti, vendar samo vizualno je senzacijo v tem primeru težko doživeti. Torej če pogledamo kaj dobimo na steno bi bil morda, akcionizem, abstraktni expresionizem, vplivi Jackson Pollock,… Slika ali predmet je v tem primeru bolj dokument umetniškega akta, ki ga seveda lahko občuduješ. Vendar izbrati in pripraviti barvo, jo prelivati v  steklenico, jo zamašiti in zalučati ob tla ali steno je nekaj povsem drugega.  Ko zabrišeš steklenico z barvo ob tla, se sprosti energija in zatem pride vznemirljiva sproščenost. Vsakdo, ki sodeluje v akciji ve kakšen je občutek. Ljudje se opazujejo, spodbujajo, navijajo, hvalijo in se tako povežejo v skupnem razbijanju.

Dokaz miru je javni spomenik Shozoizmu.  Od obiskovalcev pričakuje, da prinesejo s seboj steklenice in razbijajo. Je nekakšen moralni azil za sproščanje agresije brez neugodnih posledic za okolico in oproščen sodb sodnikov splošne sprejemljivosti, ki sodijo kaj se sme in kaj ne in so vsepovsod. Posebej v tako strukturirani družbi kot je Japonska. Shozo Shimamoto si ustvaril betonski oder za stoletni performativni spomenik, ki nudi možnost vsakomur izkusiti in deliti senzacije, ki jih je sam občutil ob svoji umetnosti.

Jani Pirnat

 

Nekaj spletnih strani:

Shozo Shimamoto.ORG

Shozo Shimamoto.NET

 Shozo Shimamoto SOUND eksperimenti 

Daniel Paul Schnee: My Life with Gutai

Performance Genova, Pallazo Ducalle – 2008

 

 

 

 

 

William Kentridge, The Refusal of Time, lecture Kyoto Ponto-chō Kaburenjō Theater

Mednarodni festival sodobne kulture v Kyotu s skupnim imenom  Parasophia, ki bo svoj vrhunec dosegla julija 2015 v se je začel z razstavo The Refusal of Time južnoafriškega umetnika in dramaturga Williama Kentridgea. Leta 2012 sem postavitev že videl na Dokumenti v Kasslu. Ob vseh drugih dogodkih na tem umetnostnem besnilu na kronometer, kljub zelo dobri postavitvi zaradi gneče ni bilo prave koncentracije. V železniškem hangarju v Kasslu je bila množica ljudi v napoto en drugemu in projekcije so bile daleč narazen.Zato se mi je avditorij bivše osnovne šole Rissei v Kyotu zdel bolj posrečen ob manjši in bolj kompaktni postavitvi. Razporejena sedišča po prostoru so bila bolj na redko, tako da je imel gledalec v polmraku občutek, da je sam v prostoru in z ene točke je lahko spremljal celotno video sceno.

The Refusal of  Time v Kyotu:

V soboto  22.2. 2014  je v gledališču Kaburenjo v Ponto Cho, kjer v rednem programu nastopajo gejše v tradicionalnih japonskih gledaliških igrah je ob simultanem prevajanju v živo Kentridge z obilo teatralnosti posredoval občinstvu  nastajanje umetniško raziskovalnega projekta The Refusal of Time. Končni izvedbi sta bili ambientalna video instalacija in gledališka predstava. Prikazal je tudi druge nikoli prej pokazane variante dela, tako da je obiskovalec predavanja dobil vpogled v širino nastajanja projekta in umetnikove dileme. Zelo navdihujoče predavanje o človeški radovednosti in umetniškem ustvarjanju.

Celoten naslov predavanja je bil ”William Kentridge, Escaping One’s Fate: Commenting on The Refusal of Time”. Začel je z zgodbo iz svojega otroštva in sicer kako mu je oče pripovedoval med dolgimi potovanji z vlakom zgodbe iz grške mitologije. Povzel zgodbo o Perzeju, kako je junak po ponesreči ubil svojega deda kralja Akrizija. Zaradi prerokbe v Apolonovem svetišču v Delfih, je kralj Arkizij poiskušal poskrbeti na vse mogoče načine, da bi ušel prerokovani smrti. Hči Danajo in komaj rojenega vnuka Perzeja je kralj zaprl v zaboj in vrgel v morje. Seveda sta bila rešena, kajti Perzej je bil le Zevsov sin, ki je k njegovi mami prišel v obliki zlatega dežja. Otrok je odrasel v junaka. Kralj je v strahu pred prerokbo zbežal z dvora, se preoblekel v siromaka in odšel v oddaljen kraj.  Tu se je istočasno Perzej odločil sodelovati na športnih igrah in ponesreči zadel z diskom med občinstvom prav svojega deda in ga ubil. Frustracija kako to, da je bil Perzejev ded ravno takrat prav na tistem mestu in da so usodna naključja poskrbela, da se ni mogel izmakniti je bilo v otroštvu malemu Williamu Kentridgeu nepojasnljivo.

Spomin starajočega se moža na otroško naivnost v razumevanju prispodob minljivosti je bil en od sprožilcev za raziskavo o Času. Da bi ga bolje razumel znanstveno, matematično in logično je v projekt povabil Petra Galisona, ameriškega zgodovinarja znanosti, ki je skozi serijo javnih pogovorov predaval o zgodovini nadzora svetovnega časa, o Newtonovem in Einsteinovem času, o relativnosti in črnih luknjah, zajčjih luknjah, super strunah itd. Kentridge je priznal, da še vedno težko razume vso kompleksnost časa kljub razlagam. Zato je v  javno raziskavo vpletel ustvarjalce z različnih področij, da so na skupnih delavnicah razmišljali o času in kako z umetniškimi sredstvi predstaviti dileme minevanja. Nastalo je veliko raznolikega materiala, ki ga je bilo potrebno izčistiti in obdelati v umetnino. Ena velikih zadreg je bila kako teorijo o času spraviti v studio in umetniško delo.  Kako spremeniti čas v ples in ples v kolaž in to v plesno animacijo. Na videih in prisotni mehanični časovni ”preši” neusmiljen motoričen ritem mehanskega časa diktira tempo glavnim likom videa: razmišljujočemu Williamu Kentrigeu in čudoviti južnoafriški plesalki Dadi Masilo, ki se gibljeta naprej in nazaj. Vsebina videa je igra časovnega poganjanja, zaviranja in vrtenja nazaj.

Vsebinsko je šlo na umetnikovi osebni ravni za upor; ne toliko upor proti minljivosti in smrti. Ali upanju, da bi ji ušel. To je poizkus bega pred pritiskom časa. V kolonialnem smislu je bil upor proti Evropskemu smislu reda, ki je bil vsiljen s časovnimi conami. Ne dobesedno, vendar je upor proti času metaforično postal tudi upor proti drugim oblikam kontrole.

KOŠČKI PREDAVANJA O ČASU IN UMETNOSTI

Včasih si v beležnico delam zapiske, ki so le koščki doživetega, vendar iz njih mnogokrat bolj kot posredovano znanje, občutim širino predstavljenega. Kar je ostalo s predavanja je nekaj posnetkov in nekaj vsebinskih alinej: zavrnitev ure, kvalitativni čas proti kvantitativnem času, gostota časa, reka absolutnega časa, čas kot razdalja, čas kot geografija, človek kot ura, ki diha, zadrževanje sape v tekmovanju s časom, itd.

Wiliam Kentridge je umetniško ustvarjanje pojasnil kot entropijo. Tudi gibanje naprej in nazaj v filmu je pojasnil kot entropijo. Uporabil je prispodobo razbijanja in sestavljanja vaze. Vazo vržeš ob tla, da se razbije na kosce. Pobereš kosce in jih zopet vržeš v zrak. Zelo malo je verjetnosti je, da se bodo kosci zopet sestavili v to isto vazo. Fragmenti sicer ne sestavijo vaze, vendar imajo bistvo vaze v sebi. In z njimi lahko poskusimo zopet zlepiti vazo, če ima to smisel. Lahko pa črepinje uporabimo za nekaj povsem drugega. Z umetniškim ustvarjanjem je podobno. Umetnik vsak dan iz fragmentov življenja sestavlja smisel.
Primer je tudi pesem, ki jo razrežemo na kosce in jo potem zlepimo povsem drugače in z istimi besedami naredimo drugo pesem ali morda kolaž nečesa povsem drugega.

– Pnevmatični čas:  Konec 19. stoletja sta si na Dunaju znanstvenika Popp in Resch izmislila uro, ki jo poganja pritisk in s pulziranjem matična centralna ura natančno uravnava tudi druge ure. Neke vrste časovni internet na pritisk.V Habsburški monarhiji niso bili zelo navdušeni nad idejo, zato sta jo prodala v Pariz in London. Tam so privatna gospodinjstva so lahko najela pnevmatične ure in plačevala pnevmatičen čas. Pneumatic Clocks, Extended Use Of Them In Paris And Their Introduction in England, The NY Times, 1881.

Eno od izhodišč je bilo tudi neznosna pričevalnost predmetov,  ”Object and it’s unberable witness”. V njegovem delu se pojavlja vrsta pomenljivih predmetov, ki spremljajo minljivost, vendar minevajo drugače. Kafetiera je za mene osebno ena najbolj pomenljivih. Je del rituala kvalitativnega časa za zaviranje mehaničnosti kvantitativnega časa.

Za proces nastajanja umetnine še posebej pri tako široki temi in podjetju je iskreno povedal slednje: ”Umetnik morda ni vedno prepričan kaj bo delo v končni fazi izražalo, vendar to ni isto kot reči, da umetnina nima kaj za povedati.”

Delil je svoje poglede na umetnost: ”Umetnino lahko vidimo kot zaključeno ali nezaključeno. Za primer zaključene je navedel fotografijo. Ovekovečenje trenutka, ne moreš se vrniti na ujeti trenutek. V tem smislu lahko fotograf zaključi in zaokroži umetniški čin. Umetnost pa lahko vidimo tudi kot niz povezujočih se umetniških izjav. Če vzamemo mizo kot dejstvo  je lahko samo miza v vsej svoji ”miznosti”. Lahko jo pa gledamo v sosledju – drevo, deska, miza, drva, pepel. Podobno je v umetniških raziskavah. Iz izkušnje ene umetniške izjave vedno nekaj vzameš s seboj v naslednjo.”

Skozi predavanje sem jaz osebno prepoznaval podobnosti, ki si jih skušam razložiti tudi skozi moje delovanje v Društvu za domače raziskave. Radovednost, včasih povsem naivna sproži raziskave, ki vodijo pogosto v sodelovanje s strokovnjaki in brskanje po knjižnicah, depojih in muzejih. Ko se lotimo raziskave vpletamo v njo zainteresirano javnost in ustvarjalne posameznike. V zasnovi projektov in poteku včasih ne vemo kako točno bo raziskava odmevala v končnem izdelku, kar pa ne pomeni, da ne bo imela kaj za povedati. Raziskave se nizajo in vsaka sproži nekaj za naslednji projekt. Iz fragmentov življenja in preteklosti sestavljamo skozi umetnost in raziskovanje smisel. Veliko se ukvarjamo neznosno pričevalnostjo predmetov in jezika. Iz zbiranja frazemov v Razvezani jezik in razstave Dobesedno brez besed leta 2010 je nastal tudi Čas je denar,  ki smo se ga skozi umetniški projekt lotili v Društvu za domače raziskave. Razstave in predavanja Williama Kentridgea o zavračanju časa torej nisem smel zamuditi. V naslovu zavrača čas in prizna usodnost minljivosti in naivnost upora ter razvija skozi znanost in umetnost polemiko o sodobnem suženjstvu mehaničnosti časa.
Morda še čakam, da me minljivost udari s svojo usodnostjo, zato mi trmasta zavrnitev časa ”Zavračam” zveni bolj kot predaja. Prodaja in poraba časa  je zamaskirana v razne oblike pogodb, naročniških razmerij, uslug in zabave, zato se plačnik, ki v bistvu plačuje čas  redko počuti opeharjenega. Morda bi se lahko občasno le zamislili do kam seže svoboda razpolage z lastnim časom .

Jani Pirnat

PS. Spodnjo risbo je naslikal moj petletni sin Niko med tem, ko se je dolgočasil na predavanju. Vsakemu torej svoj čas.

Beppu Project – rezidenčni umetnik Matej Andraž Vogrinčič, otok Kyushu, Japonska

Od septembra do novembra 2013 je bil Matej Andraž Vogrinčič izbran med 400 prijavljenimi umetniki za rezidenčnega umetnika BEPPU PROJECTa, neprofitne umetniške organizacije iz mesta Beppu na otoku Kyushu na Japonskem. Program umetniških rezidenc ima naziv Kashima, kar je japonski izraz za zdravljenje, uživanje in sprostitev v onsenu.  In tako sproščeni umetniki ustvarjajo za skupnost s ciljem uresničiti svet raznolikih vrednost, kot pravi brošura. In še: ”Z združevanjem in sodelovanjem umetnikov s skupnostjo se ustvarjajo nove možnosti in odnosi. V medsebojnem spoštovanju ustvarjajo podlago, da vsakdo svobodno prakticira kreativnost.” In podobno.

Kako izgleda rezidenca

Rezidenčno stanovanje je v enem pokritih nakupovalnih koridorjev, ki jim na Japonskem rečejo Shotengai. Galerija in delavnica Platform 2 v upravljanju Beppu Projecta je v pritličju. Ozko stanovanje je raztegnjeno v 3 nadstropja. Sanitarije so skupne z galerijo v pritličju, v prvem nadstropju je kuhinja, z oknom obrnjenim nad galerijo, da obiskovalci vidijo kaj se kuha. V drugem nadstropju podstrešna spalnica, ki malce spominja na skupna ležišča v gorski koči, vendar če si sam ali v dvoje je udobno. Kopalnica? V bližnjem onsenu. Umetnik mora biti navajen golote v skupni umivalnici in namakalnici. Poleg tega se rezident izuri, da ne pozablja stvari doma, kajti veliko je strmih stopnic, sezuvanja in obuvanja.

Organizatorji rezidence nudijo finančno podporo tako, da lahko umetnik lagodno preživi dva in pol meseca in pa logistično in prevajalsko podporo. Kot gost je umetnik deležen tudi zelo dobre predstavitve mesta in lokalne skupnosti, kar pomeni, da umetnika vabijo povsod zraven na zabave, večerje, čajanke izlete in kulturne dogodke. Poskrbljeno je, da se umetnik resnično vživi in poveže z ljudmi. Seveda se mora umetnik že skozi prijavo teoretsko pripraviti in spoznati mesto, da zna ponuditi projekt, ki je selektorjem Beppu Projecta privlačen. Povezal je povojni japonski konceptualizem in umetniška gibanja: Mono Ha, Gutai in Hyper art v interpretacijo z  lokalnimi značilnostmi Beppuja in jih uporabil pri svojih izhodiščih za urbane instalacije. Pri uresničitvi sta prevladali dve izhodišči:

Raziskati in uporabiti lokalne znamenitosti s katerimi se skupnost identificira npr.: povsod tekoča vroča voda, onseni, senti in izdelovanje umetelnih izdelkov iz bambusa.

      

Drugo izhodišče so bili tako imenovani Tomassoni – neuporabne strukture in stvari v mestu, ki so obstale. Niso v napoto, zato jih nihče ne odstrani, ljudje celo skrbijo, da ne propadejo, kljub svoji odvečnosti. Beppu se zelo hitro spreminja. Lokali menjajo lastnike in dejavnosti, nekateri celo vsako leto, če kraj ni primeren za posel. Zato je povsem običajno pri menjavah in obnovah, kar ni potrebno odstraniti in ne moti funkcionalnosti nove rabe prostora, enostavno pustiti pri miru. Tako je polno nelogičnih arhitekturnih ostankov, kot so mrtve niše, cevi, dimniki, oddušniki, žlebovi, napušči, mrtve niše in stopnice, ki ne vodijo nikamor. Da nekdo čisti stekla in barva okna, ki so na znotraj zazidane mrtve niše, lahko pomeni samo eno: Investicijo v ohranjanje nefunkcionalnega estetskega elementa.

Navdušenje nad naključno umetnostjo, ki jo je ustvarilo mesto samo je navdihovalo začetnika Hyper-arta Genpeija Asakegawo in njegove privržence. V 70-ih letih dvajsetega stoletja so tovrstne urbane pojave poimenovali s skupnim imenom Thomassoni, po ameriškem baseball igralcu Garyu Thomassonu, ki so ga odkupili v japonski klub Yomimuri Giants za velik denar. Izgledal je dobro, a bil je povsem neuporaben.

Kaj je Tomasson in Hyper-art?

Kopalnico ima!

Organizator je umetniku določil omejen manevrski prostor. Na voljo je imel dve ozki ulici v bližini rezidenčnega stanovanja. V delu mesta, ki so ga po drugi svetovni vojni gradili predvsem korejski in kitajski priseljenci in se tam tudi naselili. Ulici sta polni Tomassonov in 5 metrov nad tlemi gospoduje obupno električno omrežje, zaščitna znamka zgoščenih montažnih japonskih naselij, kjer mreža električnih vodov in futuristični transformatorji sekajo vsak pogled v nebo. Vsak dodaten element v ulicah bi ohromil prehodnost, ogrozil statiko napeljav in osnovno požarno varnost. Umetniška intervencija na prostem v ulicah je bila zato v izvedbenem smislu zelo zakomplicirana, saj bi bilo potrebno kar nekaj dovoljenj sosedov in mestne uprave. Zato se je Vogrinčič odločil, da bo raziskal notranjost zapuščenih prostorov z izhodi na ulico.

 Vsaka stanovanjska skupnost ima v Beppuju svoj onsen. Za majhen denar se vsi, mladi in stari raje okopajo v lokalnih onsenih namesto doma. Zato je mnogo stanovanj brez lastne kopalnice. 40 let nazaj se je večina Japoncev  umivala v sentih in onsenih zato jih še vedno obstaja Na Japonskem okoli 6000. V ulicah, ki jih je imel na razpolago Matej sta bila dva onsena, eden že zapuščen. Pri pogajanju z lastnikom za najem je bil edini pogoj, da v prostor umetnik ne nosi alkohola. Cena najema je bil en obisk onsena, torej drobiž, 0,7 € na dan.

Onsen katerega se je lotil umetnik je bil majhen, vsega skupaj okoli 20 kvadratnih metrov z razpadajočimi bazenčki in odpadlimi ploščicami in predelno steno, ki loči moški in ženski del. Kjer teče voda morajo biti tudi pipe, več pip za več obiskovalcev. Zdaj zaprte že več let, morda desetletje, samo še štrlijo iz stene. Tomassoni zunaj na ulici in v onsenu. Matej se je spraševal, kaj se zgodi, če Tomasson ponovno dobi uporabnost? Če iz pip priteče nekaj drugega kot voda, recimo vrv, ali je Tomasson kot namerno umetniško delo še Tomasson?

Izbral je vrv svetleče oranžne barve in  pravšnje debeline, da se dalo z njo primerno vijugati. Obiskovalci so povezovali barvo z vročo vodo, vendar je Vogrinčiča zanimala predvsem animatičnost svetleče gibke vrvi, kot v mangi – japonskem stripu, kjer pogosto zasledimo, da se avtorji posebno posvetijo oblikovanju in uporabi vrvi za vse mogoče namene. Seveda se je vrv barvno ujemala tudi z turkiznim zidom in ploščicami v onsenu. V liniji je speljal vrv po celem prostoru in dal banji in talnim površinam  izgled tatamija, tradicionalne japonske talne blazine iz riževe slame. Tako tatamiji kot tudi onseni so zelo značilni za japonski socialni prostor. Domačnost vedno strukturirajo pravila, ki določajo obnašanje in odnose in hierarhijo ljudi v prostoru.

Položena je vrv dajala videz kot, da je iz enega samega neprekinjenega klopčiča, čeprav priteka iz več izvorov. Vila se je urejeno skozi prostor v prvi plasti, druga plast pa se razpustila v neurejen ostanek vrvi, ki se je začel ali končal, odvisno kako gledate instalacijo, v petih pipah ob steni. Vtis dela na obiskovalce je bil v onsenu zaradi ambienta in taktilnosti dosti boljši kot to lahko prikažejo fotografije, saj je majhen prostor bilo glede na dimenzije in razpoložljivo tehniko nemogoče fotografirati iz dobrega zornega kota.

Thomasson in progress

Ko je bilo delo v mesecu in pol končano in s tem Matejevih obveznosti, si ni vzel oddiha.  Namesto, da bi počival in se zdravil kot velevajo pravila se je z bolečim hrbtom in koleni zagledal že v drugi Tomasson. Stopničasto speljan žleb, ki ni več odvajal vode s strehe, speljan v trikrat prelomljeni diagonali po sivi valoviti  že malce porjaveli pločevinasti oblogi na zidu. Bolj ko gledaš, bolj ti je všeč.

 

Seveda zunaj območja določenega za umetniške intervencije. Stena občudovanja pripada stari hiši, kjer so nekoč prebivale gejše. Neuporaben žleb je želel zamenjati še z manj uporabnim žlebom spletenim iz bambusa. Zakaj iz bambusa? Prvovrstni umetelni izdelki iz bambusa in pletilski mojstri iz Beppuja so znani po vsej Japonski. Beppu celo premore fakulteto in muzej, kjer se študenti spoznavajo z tradicijo in mojstrstvom omenjenega rokodelstva.

Matej se je odločil, da bo združil to tradicijo in spletel sedem metrov dolg trikrat lomljen žleb. Kar od začetka ni mogel predvideti je bilo, koliko znanja in časa zahteva tovrstno opravilo. Prosil je mojstre, da ga naučijo plesti osnovni vzorec imenovan Mutsume – najlažje bi ga opisali z Davidovo zvezdo. Spletel je en meter v enem tednu. Potem so mu na pomoč priskočili vsi študenti in mojstri in izdelali sedem metrov dolg žleb premera 6 cm. Mnogo kolektivnega truda in časa je bilo vloženo, zato si je umetnik zelo želel realizirati zamisel.

   

Fotografija Vogrinčiča v uku pri Bamboo senseeju izposojena z bloga Beppu Projecta: http://www.beppuproject.com/blog/staffblog/2013/11/1160.html

   

Istočasno so potekala trda pogajanja s sosedom, ki je imel dovoz do svoje hiše ob steni, ki je bila predmet občudovanja in intervencije. Tretjino stene si je že uzurpiral in pred vhodom svoje hiše zamenjal zidno oblogo s plastično, ki spominja na les. Beppu project je pred leti v njegovi soseščini prevzel v upravljanje nekaj starih, redkih ohranjenih družinskih hiš in v njih uredil trgovino s spominki in unikatnimi izdelki. V isti liniji hiš so uredili rezidenco za umetnike, drugi prostor za več rezidentov, ki pa je bolj klasičen Japonski. Nizki leseni, stropi drsna vrata, papir, les, tatamiji, mokre sanje vsakega turista. S panelno slikarijo je te prostore požegnal tudi Michael Lin, kar je spremenilo status nepremičnin. Neprijetni sosed, ki je med drugim tudi občinski uradnik je že prej odkupil nekaj starih poslopij in jih spremenil v parkirišča, kar pomeni, da slovenski umetnik, ki mu kar naenkrat hodi v zelje, kljub iskrenemu trudu organizatorjev v tem oziru ni imel nobenih možnosti za realizacijo.
   

Stena z žlebom je ob močni birokratski rezistenci in samocenzuri bila določena, da ostane Tomasson v vsej svoji stojnosti. Bambusov žleb je dobil status ”work in progress” in kot tak tudi razstavljen v klasični beli kocki galerije Platform 2. Umetnik je pod nadzorom in ultimatom moral zamolčati smisel izdelka, ki je bil kolektivni trud. Fotografije pločevinaste stene in namen dela je bilo prepovedano predstaviti v katalogu.

Umetnik se predstavi

Ni se burilo velikega duha in ni prišlo do nepotrebnega kazanja s prstom. In vendar je prvo vprašanje publike na javni predstavitvi bilo čemu je namenjena bambusova cev, da je take oblike? Ne samo, da se je Matej Andraž Vogrinčič odrezal pri predstavitvi in poznavanju japonske umetnosti in tradicije, v ključnem trenutku se je naučil ugrizniti v jezik. Še vedno ne vem točno kaj je odgovoril, vendar so vsi vedeli kam pes taco moli.

      

Marianne Bevand, koordinatorica, mediatorka in kustosinja, v sredini sedi prevajalka in razmišljujoči Matej Andraž Vogrinčič, ki so mu dolge noge in črtaste nogavice štrlele pred občudujoče občinstvo, pred vstopom v Platform 1 se je namreč potrebno sezuti. Prostorov Beppu Projecta z imenom Platform je sedem, da ne bo zmede.

Celoten pogovor je bil zastavljen kot soočenje med organizatorji Beppu Projecta in umetnikom na eni strani ter Takashijem Serizawo teoretikom, predsednikom in direktorjem več umetniških in muzejskih inštitucij za sodobno umetnost na Japonskem, ki deluje v okviru Beppu projecta kot njihova eminenca, steber obrambe in častni gost v eni osebi.

Ob okrnjeni realizaciji je umetniku zastavljen projekt z bambusovim žlebom sicer obvisel v zraku. Iskanje dovoljenj, birokratski zapleti, sosedovo nasprotovanje, v mesecu dni so 3 – krat vsekali mimo, tudi neke vrste Tomasson in progress. Žleb varno spravljen čaka. Vseeno je bil Matej skozi realizacijo svojih projektov deležen izjemnega gostoljubja in pomoči domačinov in gostiteljev. In prav tako tudi vsi mi, ki smo prišli podpreti njegovo predstavitev. Pozornost in koncentracija organizatorja in skupnosti na umetnika je velika. Čeprav je moto sproščenost je prisotno konstantno zanimanje in pričakovanje in tako ustvarjalec miga tudi, ko bi lahko počival.

Matej Andraž Vogrinčič ima bogate delovne izkušnje v vseh mogočih delovnih pogojih na najrazličnejših koncih sveta. Na Japonskem se je v dveh mesecih in pol moral privaditi potrpežljivega diplomatskega vedenja, s ciljem harmoničnega delovanja vseh vpletenih in zainteresiranih skupnosti, organizatorjev, meščanov in ljubiteljev umetnosti. Vse mehko in lepo speljano brez skrajnih občutij in manifestacij.
Trdo delo Mateja Andraža Vogrinčiča ni bilo spregledano, tudi v zameno za njegovo diplomatsko vzdržnost. Postregli so mu z dobrimi poslovnimi kontakti in sestanki za morebitne bodoče razstave na Japonskem in obljubili, da ga povabijo v letu 2015 na Beppu Contemporary Art Festival. Bilo bi presenečenje, če ne bi držali besede. Kakšni bodo videti umetniški Tomassoni potem, ko bodo odležali dve leti? Pretečeni čas morda kaj novega prinese.

Blog Beppu Projecta o rezidenci Mateja Andraža Vogrinčiča:
http://www.beppuproject.com/blog/staffblog/2013/11/1160.html

Abe Junko – vedno nasmejana duša Beppuja, Saeko Oyama – kustosinja Beppu Projecta, Eugene lokalni vodič in obiskovalka v yukati.

Linki:

Hyper Art in Genpei Asakegawa:

Lecture 6 – Adam Jasper Hyper Art: Thomasson

Mono-Ha:
http://www.tokyoartbeat.com/tablog/entries.en/2007/09/an-introduction-to-mono-ha.html

Gutai:
http://en.wikipedia.org/wiki/Gutai_group
Retrospektiva v Guggenheim New York:
http://www.guggenheim.org/new-york/exhibitions/past/exhibit/4495

Osem peklov Beppuja, Kyushu

Matej Andraž Vogrinčič je bil izbran med 400 prijavljenimi za umetniško rezidenco v mestu Beppu na otoku Kyushu na Japonskem, zato sem šel na obisk, če smo že na tem koncu sveta.  Trud, da bi predstavil  mesto Beppu in umetniški projekt slovenskega umetnika skupaj v enem članku je bil zaman. Turizem in sodobno umetnost na vso silo tlačit skupaj. Ni šlo. Zato naj bo ta prispevek samo o mestu Beppu in kako smo se imeli, kot uvod v delo umetnika, ki je izhajal iz značilnosti tega mesta.

Matej, ki me je prišel pričakat v trajektno pristanišče. Fotografirana sva pred stensko poslikavo Michaela Lina, ki je bil ravno tako med rezidenti Beppu Projecta. Sej človek ne more verjet, kje se sreča.

Beppu

   

Mesto sodi med najbolj priljubljene kraje za uživanje v naravnih termalnih vrelcih na svetu. Beppu in okolica se lahko pohvali z kar 2800 termalnimi vrelci in 104 javnimi kopališči v samem mestu. Vendar kljub temu da je Slovenija dokaj znana po termalnem turizmu, le redkim pade na misel da bi se šel razvajat tako daleč. Mesto, ki ima kar eno desetino vseh japonskih onsenov je svetovno znana destinacija za namakanje v vroči vodi. Sicer gosto naseljeno mesto je ujeto med visoke gore in morje ni na daleč nič kaj posebnega. Obdano je z industrijskimi conami  in prepredeno s prometno infrastrukuro. Običajno sodobno japonsko mesto, le da se nad določenimi deli mesta dvigujejo parni stebri.

Za mestom se začenja poseka vidna kot velika travnata planjava, ki jo zažgejo vsako leto da zgleda kot da bi po pobočju tekla lava. Dejansko je Beppu pod ognjenikom Tsurumi, ki je leta 879 po našem štetju nazadnje izbruhnil in uničil vse pod seboj. Zadnje tisočletje pa miruje in greje. Domačini so obrnili vulkansko aktivnost sebi v prid in si zagotovili udobno življenje z neomejenimi količinami vroče vode. Kraj se promovira s imenom osem peklov Beppuja po osmih naravnih vročih vrelcih. V bistvu pekel, zagotavlja raj. Posebej romantično je v hladnih dneh, ko se para kadi iz cevi in odprtin v tleh. Po ozkih ulicah se skozi parne meglice v kopalnih plaščih sprehajajo onsen romarji z brisačkami okoli vratu. 120000 prebivalcev gosti na leto 12 milijonov turistov in višek sezone je pozimi. Japonski gosti, ki so v večini si želijo za kratek oddih, ki si ga priborijo, vrhunski nivo uslug. In na Japonskem se to razume, zato je udobje poskrbljeno prav za vse vrste gostov. Pridejo se pregreti, omehčati, odmočiti, počivati in uživati kot se le da.

Umi Jigoku, en od osmih peklov Beppuja

Domačini večinoma doma nimajo lastnih kopalnic, ker se vsi očedijo in operejo tudi večkrat dnevno v bližnjem onsenu ali sentu za evro ali dva. Golota po javnih kopališčih je v mestu običajna vsi so izredno sproščeni, stvari se odvijajo počasi. Kriminala da bi kdo kaj ukradel iz trgovine ali žeparjenja skoraj ni. Vstopiš v trgovino in včasih tam ni nikogar. vpiješ sprašuješ sosede lastnik je šel na kosilo in pustil vse odprto. Povsem normalno. Nekdo zasede prostor v restavraciji s svojim Iphoneom in odide na stranišče. Brezskrbno in na easy. Domačini so zgovorni in radovedni.  Kilometri nakupovalnih arkad in skrite zapuščene uličice ponujajo mnogo zanimivosti. Povsod lahko naletiš na tople bazenčke, kjer si lahko ogreješ trudne ali prezeble noge. Polno je masažnih in lepotilnih salonov. Lokali vseh vrst ponujajo zanimive zabavne programe, karaoke klubov, bowlinga, pingponga, igralnih avtomatov. Mnogo vabljivih tradicionalnih gostišč izakay in prav povsod je postrežba izjemna. Ne manjka niti prostitucija in igralništvo. Sprostitev in zabava za vsakogar.

All you can eat za 4€, pa še prižgeš si lahko cigareto po kosilu.

Na pari kuhana jajca in druge dobrote, ki imajo značilen rahlo slankast okus zaradi žvepla. Obiskovalec si lahko tudi sam prinese surovo hrano in si jo skuha pod nadzorom gospe, ki preverja lonce.

  

O kako dobro je za jest. Pivo imajo tudi zelo dobro. Moja priljubljena znamka je Yebisu.

Univerza v Beppuju Ritsumeikan Asia Pacific University ima največje število tujih študentov na Japonskem, okoli 2000, kar prispeva k raznolikosti. Mesto živi in se nenehno spreminja. Je počasno in dinamično hkrati. Obiskovalec lahko kupi knjižico za onsen transverzalo, kjer se štemplja v 88 ih različnih onsenih, da postane Master of Beppu-Hatto Onsen-dou.

Čudežni vrelec, po katerem lahko odvržeš bergle. Izvir hudičeve vode, nekaj takega kot pri nas topla Styria iz Rogaške Slatine, ki te seveda požene. In naš vodič Eugene, ki si greje noge v uparjalniku.

Takegawara onsen iz 19. stoletja. Najstarejši onsen v Beppuju in najbližji rezidenčnemu stanovanju za umetnike Beppu projecta, kjer smo vsakodnevno uživali tudi po večkrat. Vstopnina 2€. Stanovanje za umetnike nima lastne kopalnice tako, da morajo biti umetniki na rezidenci sproščeni in vajeni golote. In prav to je bistvo rezidence z imenom Kashima kar pomeni odpočiti in obnoviti si telo in dušo z uživanjem v onsenu. Matej Andraž Vogrinčič je kot ponavadi pretiraval z delom in ni preveč počival.

”Malo nam je nerodno” promocijski spot s pravili za obnašanje v onsenih in sentih na Japonskem:

Pečen kostanj a la japonaise

Kje so časi, ko je nastala fraza ” Poslali so me po kostanj v žerjavico”. Če se obiskovalci Kabineta Društva za domače raziskave še spominjate naših kostanj in mošt piknikov ob otvoritvah razstav za galerijo Škuc, se tudi morda spominjate vrtečega bobna od pralnega stroja, ki si ga je moj oče si je izmislil za domačo peko kostanja. Kako so Japonci dodelali peko kostanja? Tole smo posneli na Ramen Expu v Bampaku Kinen-koen v Osaki.

O Ramen Expu. Kmalu.

Jani Pirnat

Poor Is Not Cool

Eden izmed prvih nasvetov, ki sem jih dobil ko sem prišel na Japonsko je bil od Gyo Miyabare, Martininega mentorja na Osaški univerzi je bil: ”Dve stvari sta tabu na Japonskem. Prvo so socialna vprašanja kot so revni in podobno in drugo so Jakuze. O teh stvareh se ne razpravlja.”
Brezdomce vidiš podobno kot pri nas, prodajajo The Big Issue Japan, kar je verzija Kraljev ulice in dobijo malo čez polovico prihodka od prodanega. Nekaj let nazaj, ko sem bil prvič v Kyotu si je gospod brezdomec, lahko bi rekel čist in dostojen uredil pod mostom kartonsko hišico cca. 2m x meter in pol, z električno lučko. Lepo je imel vse pospravljeno. Reciklirani kartoni so bili lično zloženi ob bivališču, povezani v identične kocke. In sem si mislil: ”Ta si je pa bolje zrihtal kot marsikdo vikendico pri nas. Le kaj ga baše, da se je znašel tu.” V Ueno parku v Tokyu sem videl totem Lions kluba, ki slavi dobroto bogatašev, za njim pa manjši avtokamp šotorov za brezdomce.   In moram reči, da me ne brezdomci ne Jakuze niso preveč zanimali. Do pred enega tedna nazaj. Bil sem povabljen na umetniško zabavo na temo revščina. Dress code – Pridite oblečeni kot brezdomci, hrana in pijača bo kot za reveže, vstopnina 2000 yenov. Kako si bo revež privoščil 2000 yenov vstopnine, sem pomislil? Za vsak slučaj sem prosil sosedo, da mi še enkrat prevede vabilo. Rekla je, da so to napisali zabavno za tiste, ki imajo radi drugačnost.

Nič ne rečem, v Galeriji 2 v Kobeju so res prijazni. Sprejeli so me medse. Vabijo me na dogodke. Super so. Ampak, če kdo, bi vsaj umetniki morali imeti odnos do tega, kaj je to revščina in da se jim ravno ne gode in se morda spomnit kaj takega, da se recimo problem pametno osvetli, če že, ne pa eksotizira. Brez refleksije. Imamo polhne riti. Ne vemo kaj bi se še spomnil. Evo super, dobra ideja bi bilo narest Poor Party. Reveži se majo tak fajn.

Marsikej sem že videl, ampak ta je pa ena od tistih, ko realnost preseže domišlijo. Ni nihče nič pripomnil, ko so pripravljali zabavo in zapravljali za scenografijo.  Morda ni najbolj fajn ideja. Verjetno je bilo takole: Najprej je bil koncept. Potem je bilo treba narest vabilo. In ko so poslali vabilo, se pa ni dal več nič spremenit. Ampak, saj to je tko subverzivno in proti establishmentu in v podporo revnim na koncu koncev, da se tudi njih spomnemo.

Galerija se preživlja z restavracijo in zasluži s povabljenim krogom umetnikov in ljubiteljev umetnosti. Tja zahajajo, ker je to krog umetnikov in ljubiteljev umetnosti, kjer se imajo fajn na privat zabavah, tisti ki imajo za vstopnino. Sem in tja naredijo razstavo ali pa jih povežejo s kom drugim. In plačujejo vstopnino za tematske zabave ali otvoritve recimo vsak teden ena in potem verjetno zmanjka idej.  Ni subvencij in si na trgu, kot radi rečemo, zato še toliko prej tenko piskaš. Še vedno se sprašujem, Verjetno sem samo misijonarsko moralističen in ne razumem Japonske in načinov kako se tukaj rešujejo težave.

In tako sem zopet z maslom na glavi, pljunil sam sebi v skledo. Zanimalo me je, kaj tiči za konceptom zabave. Predvideval sem, da na zabavi ne bo revežev, ker je vstopnina 2000 yenov. Če je zabava za reveže nisem nameraval plačat vstopnine, ampak nažicat od gostov, ki si lahko privoščijo zabavo Revščina. Oblečen sem bil običajno, me je pa zanimalo a bo kdo prišel namaskiran v reveža. Pred železniško postajo Ishibashi na poti proti Kobeju sem kupil od brezdomca sveženj The Big Issue Japan , varianto naših Kraljev ulice. Registrirani brezdomci dobijo revije in dobijo malce več kot polovico od prodanega izvoda. Prodajalec je mislil, da sem se zmotil, ko sem rekel sedem in mi rinil nekaj časa en izvod. Ko mu je bilo jasno in je bil videti še kar zadovoljen, da čudaški tujec želi več izvodov. Tako, da sva se malo klanjala, en drugemu. Do Kobeja je približno pol ure z vlakom. Medtem sem kolebal ali ima to kar počnem sploh kakšen smisel, ampak inercija je bila že tako močna, da sem moral to izvesti. Ko sem prispel v Kobe sem iskal brezdomca, ki bi ga peljal z mano na zabavo, da se malce podruži z drugimi ”reveži”. Da si med sabo izmenjajo ob prijetnem klepetu in glasbi zanimive življenske izkušnje.  Ogovoril sem dva, tudi ponudil denar, samo se nismo razumeli in sem ugotovil, da gnjavim ljudi in da ne delajo oni The Big Issue iz tega ampak jaz. Kar pomeni, da se bom verjetno spotoma komu zameril.
Plan B.

Ob 16h se je začela zabava. Prišel sem do vrat galerije, ki je v lepem mondenem delu Kobeja, kjer so kolonialne rezidence z restavracijami in fancy trgovinami. V eni od kolonialnih rezidenc je v prvem nadstropju, simpatična Galerija, ki je imela prejšnje leto ime Galerija 1, letos pa Galerija 2 in tretje leto Galerija 3, če že ni. Program je sodobna umetnost, umetniki so podmladek skupine Gutai. Lastnica, ki vodi galerijo je bila veleum koncepta zabave. In si je dala veliko opraviti z temo zabave, verjetno je garala od jutra. Čez okna in po tleh so bili strgani kartoni, na njih plastični zaboji za vino, na njih gorilnik, kjer se je kuhala enolončnica. Nekaj ljudi okoli revne kuhinje, nihče maskiran kot brezdomec. To vidim od daleč skozi vrata in razložim lastnici, da danes nimam za vstopnino, ker sem revež in da bom prodajal revije kot brezdomec ljudem, ki pridejo na zabavo, da zaslužim za vstopnino. Lastnica takoj reče: ”Ma ni problema, special guest, ni vstopnine zate.” Jaz stisnem zobe nad prijaznostjo in sem nazaj prijazen: ”Hvala, hvala, ni treba, recimo temu performans” in grem pred vrata galerije prodajat moj The Big Issue.

Photo by Toru Takagi

Ker je umetnost, ni problematična, tako da haha nice idea in jaz stojim zunaj na mrazu, zimskem, primorskem, ki ni pod ničlo, samo neugodno piha. Sam sem hotel tako. Prihajajo gosti. Ene sem spoznal že prvič, ko so me resnično lepo sprejeli. Razlagam, da žicam za vstopnino, da sem ves denar dal brezdomcu za revije in da moram nekako priti nazaj v Osako. Moram zaslužit za karto. Emocionalno izsiljujem. Eni se samo smejijo, drugi so v zadregi, tretji me ne razumejo. Ha, nobeden me ne razume, ta pa je samopomilovalna. Pride umetnik, ki sem ga spoznal prvič in reče: ”Haha, a ti si se pa danes res oblekel k klošar v angleščini na srečo in jaz: ”Ja tko se oblačim vsak dan, ko grem ven, ker je mraz.”  Mal mu je bilo nerodno, meni pa tudi, da se tko oblačim. Pride čez 10 min nazaj dol in kupi prvi izvod za 300 yenov. Napišem mu posvetilo POOR IS NOT COOL in ker je to art se seveda spodaj podpišem. Zatežen kot sem. Odide na zabavo in potem kakšno uro ni nikogar. Vsake toliko časa me kdo od osebja galerije pride pogledat in vprašat, če je mraz in če sem ok.

V treh urah prodam 3 izvode. Od tega dvema brez vnaprejšnje poizvedbe, slava jima. Prišlekom razlagam: ” Slab biznis tale prodaja in dokler ne naberem dovolj denarja ne morem v galerijo. Po treh urah in pol pride dol lastnica s prijateljico in reče koliko mi jih je ostalo in da bosta kupili vse izvode. (da neham težit pred vrati) In da je zame brez vstopnine. Veliko srce imate gospa. Grem v galerijo poslikam sceno in vprašam tiste, ki so po usmiljenju z mano govorili angleško, kako vidijo to zabavo, če se jim zdi ideja zabave v redu, itd. Vsem se zdi design zabave domiseln prav nič problematičen. Ni povezave med tem, da so spodaj na ulici dejansko na mrazu v kartonskih škatlah klošarji in zabavo skupine priviligiranih  umetnikov, zbiralcev in galeristov, ki se igrajo klošarje za 2000 yenov. Kar pomeni, da so socialna vprašanja brezdomcev tako daleč od percepcije srečnih in delovnih državljanov, da se niti ne postavi vprašanje ali je Cool to play poor. Jaz pa tak party braker, da so zdaj eni ljudje malce kisli, ker ne vedo kaj hočem. Ne direktno izrečeno, ampak, ker se znotraj sodobne umetnosti lahko dogajajo čudne in nepredvidljive reči, se je vsaj kaj dogajalo. Zahvalil sem se vsakemu kupcu – dobrotniku posebej in odnesel izkupiček. Na poti do vlaka sem stisnu ves denar, ki sem ga nabral, prvemu klošarju, ki je spravljal spat na podzemni. Nisem dolgo iskal. Presenečen, ker mu ni bilo nič delati, niti prositi, ampak se samo kot gosenica zavijati v spalko, me je samo presenečeno pozdravil in pomahal.

O jaz heroj, dobrotnik, zaščitnik revnih in potlačenih! Od vsega skupaj in od sebe mi je šlo mal na kozlanje.
Pa kaj me to sploh briga? Sej nisem od tu. Kdo pa sem, moralna avtoriteta po potrebi, da drugim pamet solim in izpadem, kot da mi je mar.

Art plemstvu zamerim, ker nima idej. Primer, ki sem ga opisal je samo skrajna oblika pomanjkanja refleksije. Če družbenih težav ne vidiš, potem jih ni. In japonska birokratsko vodena politična moč se na vse kriplje trudi v svetu prikazati kot najbolj harmonična družba, kjer ni ne revščine, ne kriminala. Zato je super ideja, da se igramo revne, ker oni imajo pa res ves čas na tem svetu in se res znajo tako dobro sproščeno zabavat in to z minimalnim kar dobijo. Ostali moramo pa delat. In naša pravica je, da se zabavamo kakor koli se želimo, ker to sami plačamo in kaj to druge briga, saj jih nič ne stane. Nesreča posameznikov pa je zgolj posledica njihovih nesposobnosti in pregreh.

Tu se mi je kolcalo po naših ”ljubiteljih umetnosti”, ki pridejo na otvoritve. Galerije in muzeji, pripravijo za otvoritev prigrizek in pijačo. Kljub temu, da nekateri vihajo nosove nad nekaterimi gosti se še razume, da so vsi upravičeni do dobrot. Ampak, zaznal sem trend, ki morda vodi v to, kar vidim na Japonskem na poti v harmonično družbo. Vedno več je VIP tretmajev, ograjenih prostorov, varnostnikov, pa šunke v testu, pa šampanjca in posebnih zaprtih dogodkov za posebej povabljene financiranih z javnimi sredstvi. Srečni izbranci. Mogoče vam kmalu zmanjka idej.

Priporočam naslednji članek Mari Saito in Antonija Slodkowskega, ki morda delno pojasni, zakaj država potrebuje ljudi, ki ne obstajajo. Na kaj me to že spominja?
Special Report: Japan’s homeless recruited for murky Fukushima clean-up

Jani Pirnat

Suminagashi – japonsko marmoriranje papirja z Tosiharujem Watarujem

Srečal sem ga na rdečem semaforju, ko sem šel na občino. Po kratkem pogovoru sva se zmenila za kafe, ker na Toyonaka kampusu univerze v Osaki hodi na predavanja perzijščine. Ob odhodu rekel po slovensko :”Se vidimo.” Prišel je k nam. Skuhal sem kafe. Izvlekel je iz nahrbtnika filtre za kavo in tuš. In potem se je zgodil freestyle Suminagashi – japonsko marmoriranje papirja. Rezultat te kratke in zabavne delavnice,  smo obesili nad kuhinjo.

Izkazalo se je, da je gospod umetnik, performer, Butoh plesalec in del skupine AU・Art Unidentified, skupine lansko leto preminulega ustanovitelja skupine GUTAI Shoza Shimamota. Včasih se splača, če nisi zarukan, ko te kdo ogovori na ulici.

Jani Pirnat

Tek za stranko

Ali ste že doživeli, da bančni uslužbenec teče za vami po ulici? Kot razlog za kaj takega mi na misel pride samo bančni rop. Vendar so banke na Japonskem verjetno svojevrsten kulturni fenomen. Iztok Čop je menda pripomnil, ko je zmagal na svetovnem prvenstvu v Gifuju na Japonskem, da mu je bilo lažje osvojiti zlato kolajno, kot zamenjat denar v banki.
Iztok, račun bi moral odpreti v banki Ikeda. Sicer je odprt račun na banki svojevrsten birokratski performans, ki zahteva mnogo potrpežljivosti, vendar ko si enkrat njihova stranka, tečejo za tabo, če je treba.

Kot zanimivost sem fotografiral primer pogodbe na spodnji fotografiji, ko smo odpirali račun v banki.
3 člen pravi v grobem prevodu: ”Spodaj podpisani podpisujem podpis z istim pisalom kot v času pisanja”. Seveda v prisotnosti osebe za šalterjem, ki mi je dala pisalo.

Prvi trije členi pogodbe ob otvoritvi računa na banki Ikeda.
4. člen seveda pravi, da se banka ograjuje od vseh nevšečnosti, ki bi nastale s podpisom te pogodbe.

Šel sem plačati račun za vrtec v lokalno banko, kjer smo za ta namen morali odpreti račun. Ker ne znam japonsko sem s seboj vzel vse dokumente, račune in denar. Pol od njih nisem razumel, ker so bili v kanjiju in hiragani. Mi je bilo pa že znano, da je bančno poslovanje vezano na veliko birokracije zato sem imel vse s seboj.

Seveda sem prišel 10 minut pred popoldansko pavzo kot je v moji navadi. Ob vstopu v banko, najprej iz aparata sprintaš številko in se vsedeš. V prostoru, cca 50 kvadratnih metrov sedi za mizami 12 uslužbencev en zraven drugega in prostor nadzoruje 10 videokamer, tako da ni kotička kamor ne bi pokukale. V prostoru je vladala delovna vnema. Vsi so prelagali papirje in aktivno zrli v ekrane. Nad uslužbenci je velik ekran, ki kaže proslavo ob 30 letnici banke Ikeda, na kateri so se očitno pomembne osebe veliko klanjale en drugemu. To pač opaziš, če čakaš na vrsto.

In potem seveda prideš na vrsto. Zložiš vse na pult in se potrudiš razložiti kaj bi rad. Papir za katerega sem mislil da je račun, od uslužbenke pred mano, potuje meter stran do druge uslužbenke, ki vstane, nese papir tretjemu uslužbencu ta nekaj časa gleda in ga potem nese v drugo vrsto miz posvetovati se s četrto uslužbenko, ki se odloči da je morda najbolje, da to opravi peti uslužbenec, ki je že ob prihodu vedel, da bo moral pred pavzo on zrihtat stvari, zato se mi je zdelo, da je tudi kislo pozdravil, ko sem vstopil.

Uslužbenka pred mano mi reče, če bi se lahko premaknil k naslednjemu separeju, da me bo sprejel ta peti uslužbenec. Se prestavim z vsemi papirji, po Japonsko opravičim za nevšečnosti in izkaže se, da gospod razume malo angleško, zato je mene fasu. Mi skuša obrazložiti, (ves se da v to) da je to kar jaz mislim, da je račun v bistvu predlog, prošnja, obvestilo in da bomo v bližnji prihodnosti morali poravnati račun za vrtec. O kako vljudno. Ni nobenega problema, ko dobimo pravi račun ga bomo že poravnali. Se zahvalim in grem. Ko odhajam proti vratom vidim, da se še pomenkujejo. Zbranemu omizju pomaham v slovo in odidem.

Vsedem se na kolo in odrinem po otroka v vrtec. Gonim kakšnih 300 metrov s srednjo hitrostjo, ko za mano pridirja bančniško oblečen z bleščečimi čevlji. In sicer isti gospod, ki mi je prej rekel, da ne morem plačat računa. Meni je bilo nerodno, njemu pa še bolj, seveda po uradni dolžnosti. Moja prva reakcija je bila, da pomislim kaj točno sem ušpičil. Se opraviči in reče, če mu dam papir, za katerega sem mislil da je račun, da bo poklical v vrtec, če se da kaj narediti. Pogleda na papir, mi ga vrne in si očitno zapomne telefonsko cifro. Da bi bančni uslužbenec tekel za tabo, kaj pa še. Pri nas tudi, če denarnico pozabiš, jo dajo pod pult in si rečejo, bo že prišel ponjo, ko bo ugotovil, da jo je zgubil.

Nič kaj zadihani uradnik, verjetno je zadolžen za tek za strankami in zato v dobri kondiciji, me povabi, da grem nazaj v banko. Po poti se opravičujeva en drugemu. Banko so med tem ravno zaprli, zato moram skozi ozka vratca pri bankomatih nazaj v poslovalnico. Notri ista dinamika, prestavljanje papirjev, kot da še niso zaprti. Pokliče v vrtec in mi potem razloži z petimi pomagali in koledarčkom, da bodo z računa vzeli denar 27.-tega v mesecu in da lahko položim denar za plačilo, če želim. To sem tudi storil. Oprostite. Hvala. Ob odhodu so se bančni uslužbenci, njih 12, vstali in priklonili ter mi zaželeli ponovno dobrodošlico.

Kakšna borba za vsako stranko, uslužbenci tečejo za tabo med svojim cajtom za malco, samo da ti ustrežejo. Bančnemu tekaču na 300 m lahko želim le, da čim prej napreduje in da se bo nekoč lahko klanjal na 40 letnici banke Ikeda.

Jani Pirnat

Tuje goste vljudno naprošamo, da svoje smeti odneso nazaj v domovino!

PU RA

ČISTO ČISTO!

Otrok v ramen gostilni ob odhodu dobi liziko, ker je simpatičen in ker bi radi, da še kdaj pridemo. Si jo odvije, načne in mu po petih minutah pade na tla. Niko, ne boš zdaj te lizike lizal, jo bomo stran vrgli. Ati, a jo ti neseš? Jaz z liziko v roki oprezam po košu za smeti. Po 20. minutah hoda prispemo do bližnjega šinto svetišča v Ikedi. Vse čisto, brez košev ali kakršne koli oblike odlagališča. Jaz, z limalico brez papirjev ali ovitka v roki – stran smo ga vrgli že v gostilni – si ne morem vtakniti zadeve v žep. Kot je navada, se ob vstopu v svetišče očistiš tako, da si umiješ roke, usta in ušesa in spereš vse, kar si zlega storil, rekel ali slišal. Vsaj cukr sperem z rok.  Z liziko v roki gledam, kam naj odvržem to paličico, ki jo prav neudobno držim med prsti že več kot pol ure in prsti se mi že malce potijo. Otroku dam liziko, naj jo še on malo nosi, saj je njemu padla iz ust. Nosi jo še nekaj časa. Ga spet prime, da bi dokončal liziko. ”Daj sem”, rečem zlovoljno. Naj vržem jo v grmovje? Povsod so ljudje. Tu se to preprosto ne spodobi. Slabe misli, slaba vest. Še malo pa jo bom nazaj v ramen shop nesel, kjer jo je dobil, naj poskrbijo za tole. Se vrnemo do podzemne, vidim koš. Končno! Reciklaža. Plastična embalaža, papir, konzerve. Kam naj zdej vržem liziko? Vsi okoli čakajo in gledajo blond otroka, kako se mota okoli košev.
”Niko! Poliži liziko do konca, da lahko palčko vržem med plastiko!”

Garbage radicals?

Uvodna prigoda je vsekakor splet nesrečnih okoliščin. Je pa rokovanje z odpadki kar radikalno. Kaj storiti s embalažo, ki si jo prinesel iz Evrope? Naj španski tetrapak soka z alufolijo damo med kosovne ali trde odpadke. Ne spada nikamor, ker na embalaži ni pravega znakca za reciklažo. Ni gorljiva, ker je narejena delno iz materialov, ki ne gorijo. So občutno cenejši, vendar je z reciklažo križ. In tako dnevno preverjamo embalažne podatke in bijemo male smetiščne spopadke.

 
Tabla pred Osaka International House, kjer živimo, z arhitekturo – infrastrukturo za recikliranje, ki med drugim pravi:
Please be sure to keep the rules.

Ko se naseliš za malce dalj časa na Japonskem je prva prilagoditvena vaja v sistemsko ureditev družbe, reciklaža. Tu se zaveš mehkih pritiskov okolice, da si prišel od nekod, kjer se seveda ne reciklira. Če pa že, pa ne tako kot pri nas. Inštrukcije osebja na recepciji, ki uvaja v vsakodnevno rutino odgovornost do japonske družbe in okolja so odločne a vseeno neverjetno prijazne. Iz razlage oskrbnice smo razbrali da nam želijo dopovedati slednje: ”Vsaka smet ima svojega odgovornega lastnika in dokler živite z nami so vaše smeti tudi naša odgovornost, zato se prosimo držite pravil.
Oprostite, najlepša hvala in dobrodošli! ”

Seveda je poleg inštrukcij priloženo obsežno čtivo za rokovanje z odpadki. V angleščini za začetek, v japonščini pa je zagotovo še kakšna nijansa zraven. Cel učni priročnik približno pol ure branja in memoriziranja.

Prva stran od 25 ih strani navodil kako pravilno reciklirati in dopolnilo k noveli zakona o ločevanju odpadkov. 6 členov zakona se spremeni v letu 2013.

Poleg tega ima vsak reciklažni prostor še posebej svoja navodila in če niso stvari po pravilih, ki jih je potrebno osvojiti s ponavljanjem, so kazni, največkrat pa preprosto ne odpeljejo smeti. Dve manjši stavbici imata skupaj 6 predelov za različno reciklirane smeti in za vsako vrsto smeti, kupiš ali v našem primeru dobiš posebne razgradljive vreče. Te z vsebino odložiš ob predpisanem času v posebej predpisane plastične zaboje, podobni našim za kruh.

Toyonaka city designated garbage bag

Smeti so razdeljene na:

 – Gorljive: Bio in drugi gorljivi neškodljivi odpadki brez japonskega znakca za reciklažo.

Z dodatnimi pravili v predelu za gorljive odpadke.  Klikni fotografijo na levi.

-Negorljive smeti so razdeljene na več kategorij, vsaka kategorija ima svoj zabojnik in odložene morajo biti v pripadajoči vreči, oprane in posušene.

     
Cel barok navodil za eno in isto, ki pa ni eno in isto. Ko prineseš smeti do smetnjakov se lahko lotiš premetavanja iz vreče v vrečo. Sem morda plastično vrečko brez znakca vrgel v vrečke z znakcem? Hmm?

-Plasična embalaža z znakcem, ki se je ne zažiga, tako imenovana negorljiva.
Trde smeti: Posode, aparati, žarnice itd. Ki ne presegajo določene dimenzije in kilaže. Za tiste smeti, ki presegajo 30cm ali več je treba kupiti kolek za odvoz, ki je obračunan glede na dimenzijo, material in težo.

Mehke embalaže se brez dvoma proizvede največ. Ob selitvi smo napolnili 3 velike vreče plastike v enem dnevu, brez slačenja pohištva, zgolj nakup hrane in najnujnejšega za stanovanje.

Izgledalo je takole. Poišči beli znakec za reciklažo na rumeni vrečki.

– plastenke
-steklovina brez zamaškov
– pločevinke

-Papir, skockan v A3 zvezan v sveženj z reciklabilno vrvico. Papirna embalaža od tetrapaka oprano, razstavljeno in posušeno. Tele stvari na sliki spodaj levo rabijo koleke. Ležalnik za sončenje je čista stojnost in čaka, da bo razpadel na platno, les in vijake.

–

– Smeti, ki jih ne odvaža smetarska služba (Waste collection Office)

1. Toxic items, hazardous items and items with offensive smells (such as petroleum, photographic chemicals and car batteries)
2. Automobiles, motorcycles, tires and pianos (collection company referral service available)
   – Dve vprašanji URADU za zbiranje odpadkov: Kje se začne offensive smell in kako pogosto se klavirji mečejo v smetnjak?

Večni tečni dvom

Na začetku ti ne preostane drugega, kot da si zelo pazljiv in gledaš druge, kako stvarem strežejo. Na zunaj je vse po navodilih, ne moreš pa se znebiti občutka, da vsakdo dela nekaj po svoje. V International House so ljudje resnično od povsod, vsak s svojimi bivanjskimi navadami. Zato je verjetno sistem tako strog, skoraj vojaški. Vendar še vedno gre kaj narobe, ker se nekomu zdi povsem normalno, da vsebino sesalca v četrtem nadstropju sprazni na skupne stopnice. Verjetno snažilki, da pospravi. Morda je to neke vrste upor. Je to na Japonskem normalno? Sto ljudi, sto čudi. Vsekakor tudi mi delamo kaj narobe. Zato je povsod vse polno prošenj, navodil, smerokazov, opozoril in zahval. Kot na zimskem zaprtem bazenu. Sezuj se, stuširaj se pred vstopom v bazen, uporabljaj kapo, prave kopalke, ne skači v vodo, ne plavaj pod vodo, plavaj na svoji progi, eno uro,…in mej se fajn. Če se držiš prav vseh navodil, jih že s tem nekaj kršiš, ker sistem ne predvideva vsega, čeprav se zdi, da je dodelan v nulo. Zato ne sprašuj preveč, ker lahko stvari samo zakompliciraš. Potem imaš slabo vest, ker se morajo s teboj preveč ukvarjati in si jim naredil delo. Nekateri jemljejo svojo službo zelo resno, se dajo noter celi in je to lahko večdnevni proces, brez rešitve.
Pretvarjaj se, da delaš vse po pravilih in vse razumeš, ne obremenjuj preveč ljudi okoli. Tako vse teče, čeprav ne. In vendar se v moji skeptični glavi motajo razna vprašanja, kot na primer: Vsako mestno okrožje, po naše recimo občina, ima svoja pravila in režime za separacijo odpadkov. Kaj se točno s smetmi dogaja na veliki skupni separaciji na smetišču, če vsi delajo po svoje. Bi se dalo raziskati, če nam bi bilo to tako zelo pomembno. Vendar imam občutek, da na koncu vsaj nekaj od tega, kar smo umili, razsmradili, razdelili, povezali,… itd. vržejo na en kup v zažigalnici in gre v resnici le za dresuro sistemski pokorščini. Ampak, o tem se pač ni spodobno spraševati, to je za višje inštance in zato si ne belite glave.
A, razumem, ne razumem, se opravičujem. / Aaaa, so des ne! Wakarimashita. Gomensai. Sumimasen. Wakarimasen!

Jani Pirnat